Pojdi na vsebino

Sifilis

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sifilis, tudi lues
Treponema pallidum - elektronski mikrograf
Specialnostinfektologija, dermatologija uredi v wikpodatkih
Klasifikacija in zunanji viri
MKB-10A50-A53
MKB-9090-097
DiseasesDB29054
MedlinePlus000861
eMedicinemed/2224 emerg/563 derm/413
MeSHD013587

Sifilis, imenovan tudi lues, je bakterijska spolno prenosljiva okužba, ki jo povzroča spiroheta vrste Treponema pallidum podvrste pallidum.[1][2] Glavna pot prenosa je s spolnim stikom; lahko se tudi prenaša z matere na otroka med nosečnostjo ali ob porodu, kar ima za posledico prirojeni sifilis. Druge bolezni pri ljudeh, ki so povezane s povzročiteljem Treponema pallidum, so med drugim frambezija (podvrsta pertenue), pinta (podvrsta carateum) in bedžel (podvrsta endemicum).

Znaki in simptomi sifilisa se spreminjajo, odvisno od štirih faz, v katerih je lahko bolezen (primarna, sekundarna, latentna in terciarna faza). V primarni fazi klasično se bolezen kaže v obliki razjede (trda, neboleča kožna razjeda, ki ne srbi), za sekundarni sifilis je značilen razpršen izpuščaj, ki pogosto vključuje dlani in podplate; latentni sifilis kaže le z malo simptomi ali brez njih, pri terciarnem sifilisu z gumami (t. j. specifično obliko nekroze tkiva, ki se lahko pojavi v kateremkoli organu) ter živčnimi ali srčnimi simptomi. Zaradi pogosto atipične klinične slike pa je bolezen tudi znana kot »veliki posnemovalec«. Diagnoza se postavlja po navadi na osnovi testa krvi; bakterije pa je mogoče odkriti tudi z mikroskopijo v temnem polju, fluorescentno mikroskopijo ali njim enakovrednimi metodami. Sifilis je mogoče učinkovito zdraviti z antibiotiki, zlasti prednostno z intramuskularnim benzatin penicilinom G (ali kalijevim penicilinom, ki se daje pri nevrosifilisu daje intravensko), sicer pa se daje ceftriakson, pri osebah s hudo alergijo na penicilin pa peroralno doksiciklin ali azitromicin.

Za sifilisom se meni, da je v letu 1999 po vsem svetu zbolelo dodatno 12 milijonov ljudi, pri tem je več kot 90 % primerov bilo v državah v razvoju. Zaradi splošne dostopnosti penicilina v 1940 so se stopnje okužbe ob prelomu tisočletja v mnogih državah dramatično zvišale, pogosto v kombinaciji z virusom humane imunske pomanjkljivosti (HIV). To je deloma pripisati nevarnim seksualnim praksam med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškim, porastom promiskuitete in prostitucije ter manj pogostno rabo kondomov.[3][4][5]

Znaki in simptomi

[uredi | uredi kodo]

Sifilis pozna štiri faze: primarno, sekundarno, latentno in terciarno fazo.[6] in se lahko pojavi v prirojeni obliki.[7] Sir William Osler ga je imenoval »veliki posnemovalec«, ker lahko nastopa v toliko različnih oblikah.[6][8]

Primarna faza

[uredi | uredi kodo]
Primarna sifilitična razjeda na mestu okužbe na penisu

Primarni sifilis se dobi običajno v neposrednem spolnem stiku z nalezljivimi lezijami druge osebe.[9] Približno po treh dneh do treh mesecih po začetni izpostavljenosti (povprečno po 21 dneh) se na mestu stika pojavi na koži razjeda, tako imenovani čankar.[6] Običajno je to (pri 40 % primerov) enojna, trda, neboleča, nesrbeča razjeda kože s čisto osnovo in ostrimi mejami, velikosti 0,3 – 3,0 cm.[6] Razjeda pa ima lahko skoraj poljubno obliko.[10] V klasični obliki se pojavi kot makula, ki se razvije v papulo in končno do erozijo ali razjedo.[10] Občasno so lahko prisotne večkratne razjede (~ 40 %),[6] pri čemer so pogostejše pri bolnikih s sočasno okužbo z virusom HIV. Razjede so lahko boleče ali mehke(30 %), in se lahko pojavijo izven spolovil (2-7 %). Najpogostejše mesto je pri ženskah maternični vrat (44 %), penis pri heteroseksualnih moških (99 %), in relativno pogosto analno in rektalno pri moških, ki imajo spolne odnose z moškimi (34 %).[10] Pogosto (80 %) na mestu okužbe pride do povečanih bezgavk [6] po sedmih do desetih dneh po nastanku razjede.[10] Lezija lahko traja tri do šest tednov, če se je ne zdravi.[6]

Sekundarna faza

[uredi | uredi kodo]
Tipična slika sekundarnega sifilisa z izpuščaji na dlaneh
Rdečkaste papule in noduli po večjem delu telesa zaradi sekundarnega sifilisa

Do pojava sekundarnega sifilisa pride približno 4–10 tednov po primarni okužbi.[6] Sekundarna bolezen se kaže na mnogo različnih načinov, simptomi najpogosteje vključujejo kožo, sluznice in bezgavke.[11] Trup in okončine, med drugim dlani in podplate, lahko pokriva simetričen, rožnat izpuščaj, ki ne srbi.[6][12] Izpuščaj lahko postane makulopapulozni ali pustularni. To so lahko ploske, široke, belkaste razjede, podobne bradavicam, znane kot condiloma latum na sluznicah. V vseh teh lezijah se skrivajo bakterije, tako da so kužne. Drugi simptomi so lahko med drugim vročina, vneto grlo, slabo počutje, izguba teže, izpadanje las in glavobol.[6] Redki znaki so lahko hepatitis, obolenje ledvic, artritis, periostitis, optični nevritis, uveitis in intersticijski keratitis.[6][13] Akutni simptomi običajno izginejo po treh do šestih tednih;[13] vendar pa lahko pri 25 % prizadetih pride do ponovitve sekundarnih simptomov. Veliko ljudi, pri katerih se ugotovi sekundarni sifilis (40–85 % žensk, 20–65 % moških), o tem, da bi imeli predhodno za primarni sifilis značilni čankar, ne poroča[11]

Latentna faza

[uredi | uredi kodo]

Latentni sifilis je opredeljen kot oblika, pri kateri je prisoten serološki dokaz za okužbo, vendar brez znakov bolezni.[9] V Združenih državah Amerike to fazo dodatno delijo na zgodnjo (manj kot 1 leto po sekundarnem sifilisu) in pozno obliko (več kot 1 leto po sekundarnem sifilisu).[13] Združeno kraljestvo kot mejo med zgodnjim in poznim latentnim sifilisom postavlja dve leti po sekundarnem sifilisu.[10] Zgodnji latentni sifilis lahko kaže ponovitve simptomov. Pozni latentni sifilis je brez simptomov in ni tako nalezljiv kot zgodnji latentni sifilis.[13]

Terciarna faza

[uredi | uredi kodo]

Terciarni sifilis se lahko pojavi približno 3 do 15 let po prvotni okužbi in se lahko razdeli v tri različne oblike: gumatozni sifilis (15 %), kasni nevrosifilis (6,5 %) in kardiovaskularni sifilis (10 %).[6][13] Če se bolezni ne zdravi, lahko tretjina okuženih razvije terciarno obliko.[13] Ljudje s terciarnim sifilisom niso kužni.[6]

Bolnik s terciarnim (gumatoznim) sifilisom. Kip v Musée de l'Homme, Paris.

Gumatozni ali benigni sifilis se pojavlja 1 do 46 let po začetni okužbi, s povprečjem 15 let. Za to stanje je značilen nastanek kroničnih gum, to je mehkih, tumorjem podobnih vnetnih krogel, ki se lahko po velikosti znatno razlikujejo Tipično prizadevajo kožo, kosti in jetra, se pa lahko pojavijo kjerkoli.[6]

Pri nevrosifilisu gre za okužbo, ki napada centralni živčni sistem. Lahko se pojavi zgodaj, bodisi asimptomatsko bodisi kot sifilitični meningitis, ali pozno, kot meningovaskularni sifilis, splošna pareza ali tabes dorsalis, ki je povezan s poslabšanim čutom za ravnotežje in žgočimi bolečinami v spodnjih okončinah. Do poznega nevrosifilisa običajno pride 4-25 let po začetni okužbi. Meningovaskularni sifilis se običajno javlja z apatijo in napadi in splošno parezo, ki so spremljata demenca in tabes dorsalis.[6] Prav tako lahko pride do zenic Argyll Robertsona; zenice se pri tem obojenstransko zožijo, kadar se prizadeta oseba osredotoča na predmete v bližini, če pa je oseba izpostavljena močni svetlobi, se pa ne zožijo.

Kardiovaskularni sifilis se po navadi pojavi 10–30 let po prvotni okužbi. Najpogostejši zaplet je sifilitični aortitis, pri čemer lahko nastane anevrizma aorte.[6]

Prirojena oblika

[uredi | uredi kodo]

Prirojeni sifilis je bolezen, s katero se je prizadeta oseba okužila med nosečnostjo ali ob rojstvu. Dve tretjini sifilitičnih otrok se rodi brez simptomov. Običajni simptomi, ki se razvijejo se v prvih nekaj letih življenja: hepatosplenomegalija (70 %), izpuščaj (70 %), vročina (40%), nevrosifiliis (20 %), in pnevmonitis (20 %). Če se bolezni ne zdravi, lahko pride v 40 % do poznega prirojenega sifilisa, med drugim z deformacijo v obliki sedlastega nosu, Higoumenakisovega znaka, sabljasto čeljustjo, ali Cluttonovimi sklepi.[14]

Vzrok

[uredi | uredi kodo]

Bakteriologija

[uredi | uredi kodo]
Histopatologija spiroet Treponema pallidum s prilagojenim Steinerjevim barvilom na osnovi srebra
Glavni članek: Treponema pallidum.

Treponema pallidum podvrsta pallidum je gram-negativna, zelo gibljiva bakterija spiralne oblike.[10][15] Pri ljudeh so tri bolezni povezane s povzročiteljem Treponema pallidum: frambezija (podvrsta pertenue), pinta (podvrsta carateum) in bejel (podvrsta endemicum).[6] Za razliko od podtipa pallidum živčnih bolezni ne povzročajo.[14] Ljudje so edini znani naravni rezervoar za podvrsto pallidum.[7] Brez gostitelja bakterija ne preživi več kot nekaj dni. V majhnem genomu (1,14 MDa) ni kode za presnovne poti, ki so potrebne za večina njenih makro-hranil. Ima počasen podvojitveni čas več kot 30 ur.[10]

Prenos

[uredi | uredi kodo]

Sifilis se prenaša predvsem s spolnim stikom ali v nosečnosti od matere na njen plod; spiroheta lahko prehaja skozi nedotaknjeno sluznico ali ogroženo kožo.[6][7] Bolezen je tako prenosljiva s poljubljanjem v bližini lezije, kot tudi z oralnim, vaginalnim in analnim seksom.[6] Približno 30 do 60 % oseb, izpostavljenih primarnemu ali sekundarnemu sifilisu, se oku#i z boleznijo.[13] Kako nalezljiva je bolezen. ponazarja dejstvo, da ima posameznik, cepljen z ne več kot 57 organizmi, 50% verjetnost, da se okuži. [10] Večina (60 %) novih primerov v ZDA do moški, ki imajo spolne odnose z moškimi. Lahko se prenaša z izdelki iz krvi. Kri pa se v številnih državah testira, tako da je tveganje po tej poti nizko. Tveganje za prenos prek delitve igel je se zdi omejeno.[6]

Na splošno sifilisa ni mogoče dobiti prek straniščnih sedežev, vsakodnevnih dejavnosti, vroče kadi ali obojestranske uporabe jedilnega pribora ali oblačil.[16] Vzrok je predvsem hitra smrt bakterije izven telesa, tako da je prenos prek predmetov zelo otežen.[17]

Diagnoza

[uredi | uredi kodo]
Plakat za testiranje na sifilis, s sliko moškega in ženske, ki sklanjata v sramu svojo glavo
Ta plakat priznava družbeno stigmo v zvezi s sifilisom, pri tem pa poziva ljudi, ki so morda okuženi, da se dajo testirati. (okoli 1936)

V zgodnji fazi obolenja je sifilis težko diagnosticirati.[10] Diagnoza se potrjuje s pomočjo krvnih testov ali z neposrednim izvidom (mikroskopija). Krvni testi se uporabljajo bolj pogosto, saj jih je laže izvesti.[6] Diagnostični testi pa ne morejo razlikovati med fazami bolezni.[18]

Krvni testi

[uredi | uredi kodo]

Krvni testi se delijo na netreponemske in treponemske teste.[10] Netreponemski testi se prvi uporabljajo in vključujejo test VDRL ( krajš. Veneral Disease Research Laboratories) in hitri plazemski reaginski test. Ti testi pa so občasno lažno pozitivni, tako da jih je treba potrditi s preizkusom na treponeme, kot recimo s testom TPHA (aglutinacija delcev treponeme pallidum) ali s testom vpijanja protiteles na treponeme v fluorescenci (FTA-ABS).[6] Lažni pozitivni izidi so pri netreponemskih testih možni tudi v prisotnosti nekaterih virusnih okužb, kot so norice in ošpice, kot tudi pri limfomu, tuberkulozi, malariji, endokarditisu, obolenju vezivnega tkiva in nosečnosti.[9] Testi protiteles na treponeme navadno postanejo pozitivni dva do pet tednov po začetni okužbi.[10] Nevrosifilis se diagnosticira v primeru velikega števila levkocitov (predvsem limfocitov) in visoke ravni beljakovin v likvorju pri primerih prepoznane okužbe s sifilisom.[6][9]

Neposredno testiranje

[uredi | uredi kodo]

Za takojšnjo diagnozo se lahko uporabi mikroskopija v temnem polju serumske tekočine iz čankra. Bolnišnice pa nimajo vedno opreme ali izkušenih uslužbencev, ki bi lahko testiranje opravili v zahtevanih 10 minutah po pridobitvi vzorca. Za občutljivost poročajo, da znaša skoraj 80 %, tako da je mogoče diagnozo le potrjevati, ne pa je tudi izključiti. Na vzorcu iz razjede je mogoče opraviti dva druga preizkusa: testiranje na protitelesa z neposredno fluorescenco in test verižne pomnožitve nukleinske kisline. Test z neposredno fluorescenco uporablja protitelesa z oznako na fluorescein, ki se vežejo na za sifilis značilne beljakovine, test verižne pomnožitve pa uporablja tehnike, kot je verižna reakcija s polimerazo, ki odkriva prisotnost za sifilis specifičnih genov. Ti testi so časovno manj občutljivi, saj za diagnozo ne potrebujejo živih bakterij.[10]

Preventiva

[uredi | uredi kodo]

Od 2010 še ni na voljo cepiva proti sifilisu.[7] Vzdržnost, kar se intimnega fizičnega stika z okuženo osebo tiče, učinkovito zmanjšuje prenos sifilisa, prav tako tudi pravilna uporaba kondoma iz lateksa. Uporaba kondoma pa tveganja ne zmanjša popolnoma.[19][20] Ameriški Center za nadzor in preprečevanje bolezni priporoča dolgoročen in obojestransko monogamen odnos z neokuženim partnerjem in svetuje, izogibati se snovem, kot so alkohol in druge droge, ki nevarnost za tvegano spolno vedenje zvišujejo.[19]

Prirojen sifilis pri novorojenčkih se lahko prepreči s testiranjem mater v zgodnji nosečnosti in z zdravljenjem okuženih oseb.[21] Delovna skupina za zaščitne službe ZDA (USPSTF) zelo priporoča pregled za vse nosečnice.[22] medtem ko Svetovna zdravstvena organizacija priporoča, da se vse ženske testirajo, ob prvem obisku pred rojstvom in kasneje v tretjem trimesečju.[23] Če so pozitivne, priporočajo tudi zdravljenje njihovih partnerjev.[23] Prirojen sifilis pa je še vedno pogost v državah v razvoju, kjer mnoge nosečnice ostajajo brez kakršnekoli predporodne nege oziroma kjer predporodna nega ne obsega pregleda,[21] poleg tega se še vedno občasno pojavlja v razvitem svetu, saj je za osebe, pri katerih je verjetnost za sifilis visoka (zaradi jemanja drog itd.), tudi zelo neverjetno, da bi bile deležne zdravljenja med nosečnostjo.[21] Številni ukrepi za povečan dostop do testov se zdi učinkujejo, saj zmanjšujejo stopnje prirojenega sifilisa v državah z nizkimi do srednjimi dohodki.[23]

Sifilis je v Sloveniji na seznamu nalezljivih bolezni, za katere veljajo splošni in posebni ukrepi za njihovo preprečevanje in obvladovanje v Kanadi [24] Evropski uniji,[25] ZDA[26] in (seveda) Republiki Sloveniji [27] To pomeni, da so izvajalci zdravstvenih storitev dolžni obvestiti organe za javno zdravje, ki bodo potem v najboljšem primeru obvestili bližnje prizadete osebe.[28] Zdravniki lahko tudi spodbujajo bolnike, naj vplivajo na svoje partnerje, da se obrnejo na zdravstveno službo. [29] CDC priporoča spolno aktivnih moškim, ki imajo spolne odnose z moškimi, da se testirajo vsaj enkrat na leto.[30]

Zgodnje okužbe

[uredi | uredi kodo]

Na prvem mestu je za zdravljenje nezapletenega sifilisa še vedno benzatin penicilin G, en odmerek intramuskularno, ali pa azitromicin, en odmerek oralno.[31] Doksiciklin in tetraciklin sta alternativi; zaradi nevarnosti, da pride do porodnih okvar, se nosečnicam ne priporočata. Odpornost proti antibiotikom je videti pri številnih učinkovinah, kot so makrolidi, klindamicin in rifampin.[7] Cefalosporin Ceftriakson, antibiotik tretje generacije, je lahko enako učinkovit kot zdravila na osnovi penicilina.[6] Zdravljeni osebi se svetuje, da se, dokler se rane ne zacelijo, spolnim odnosom izogiba.[16]

Pozne okužbe

[uredi | uredi kodo]

Zaradi slabe penetracije penicilina G v osrednje živčevje se prizadetim pri nevrosifilisu priporočajo večji odmerki penicilina intravensko v trajanju najmanj 10 dni.[6][7] Če je oseba alergična, se lahko uporabi ceftriakson ali pa se skušati z desenzitizacijo za penicilin. Druge pozne oblike se zdravijo lahko z enkrat tedensko intramuskularno injekcijo penicilina G tri tedne dolgo. Osebe z alergijo lahko kot pri zgodnji obliki bolezni dobivajo doksiciklin ali tetraciklin, čeprav za daljše obdobje. Zdravljenje na tej stopnji omejuje nadaljnje napredovanje bolezni, vendar ima le rahel vpliv na okvare, do katerih je že prišlo.[6]

Jarisch-Herxheimerjeva reakcija

[uredi | uredi kodo]

Eden od možnih stranskih učinkov zdravljenja je Jarisch-Herxheimerjeva reakcija. Pogosto se začne v času do ene ure in traja 24 ur, s simptomi, kot so vročina, bolečine v mišicah, glavobol, in tahikardija.[6] Vzrok so citokini, ki jih imunski sistem sprošča v odgovor na lipo-proteine, ki se ​​sproščajo med razpadanjem bakterij sifilisa.[32]

Epidemiologija

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Epidemiologija sifilisa.
Starostno stadnardizirane smrti zaradi sifilisa med 100,000 prebivalci v letu 2004[33]
  ni podatkov
  <35
  35-70
  70-105
  105-140
  140-175
  175-210
  210-245
  245-280
  280-315
  315-350
  350-500
  >500

S sifilisom naj bi se leta 1999 okužilo dodatno 12 milijonov ljudi, več kot 90 % teh primerov v državah v razvoju.[7] Letno prizadene 700.000 do 1,6 milijona nosečnosti, s posledicami kot so spontani splavi, mrtvorojeni otroci in prirojeni sifilis.[14] Leta 2010 je zaradi bolezni prišlo do 113.000 smrti, znižanje z 202.000 v letu 1990.[34] V podsaharski Afriki je sifilis vzrok za okoli 20 % smrti ob porodu.[14] Ravni so ustrezno višje pri jemalcih intravenskih mamil, pri osebah, okuženih s HIV, in pri moških, ki spolno občujejo z moškimi.[3][4][5] v ZDA je obolevnost leta 2007 bila pri moških šestkrat pogostejša kot pri ženskah, leta 1997 pa je bila še vedno na skoraj isti ravni.[35] Afriški Američani predstavljajo skoraj polovico vseh primerov leta 2010.[36]

V Evropi je sifilis bil precej pogosten v 18. in 19. stoletju. V začetku 20. stoletja so ob široki uporabi antibiotikov okužbe tja do 1980–1990 hitro padale.[15] Od leta 2000 dalje pogostnost sifilisa v ZDA, Kanadi, Avstraliji in v Evropi narašča, predvsem pri moških, ki imajo spolne odnose z moškimi.[7] Raven sifilisa med Američankami pa je v tem obdobju ostala nespremenjena, v Veliki Britaniji pa se je za ženske povečala, vendar počasneje kot pri moških.[37] Na Kitajskem in v Rusiji je po letu 1990 prišlo do povečane ravni med heteroseksualci.[7] Vzrok za to pripisujejo nevarnim spolnim navadam, kot je promiskuiteta, prostitucija, in zmanjšana rabo zaščite.[7][37][38]

Če se ne zdravi, znaša smrtnost 8 % do 58 %, pri čemer je umrljivost pri moških višja.[6] Simptomi sifilisa so se tekom 19. in 20. stoletja omilili, deloma zaradi splošne dostopnosti učinkovitega zdravljenja, delno pa zaradi zmanjšane virulence spirohete.[11] Če se začne zdraviti zgodaj, pride le redko do zapletov.[10] Sifilis tveganje za prenos virusa HIV povečuje za dva do petkrat, pogosto pride do sočasne okužbe (30–60 % v številnih urbanih središčih).[6][7]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Zgodovina sifilisa.
Portrait of Gerard de Lairesse, naslikal Rembrandt van Rijn, okoli 1665–67, olje na platnu - De Lairesse, tudi sam slikar in teoretik umetnosti, je imel prirojen sifilis, ki mu je iznakazil obraz in ga proti koncu življenja oslepil.[39]

Natančen izvor sifilisa je sporen.[6] Sifilis je bil nesporno prisoten v obeh Amerikah pred prihodom Evropejcev. Sporen je odgovor na vprašanje, ali je bil v tem času sifilis prisoten tudi drugje po svetu. Eden od dveh osnovnih hipotez predlaga, da so sifilis v Evropo prenesli mornarji Krištofa Kolumba ob vrnitvi iz Amerike. Druga hipoteza pravi, da je sifilis v Evropi obstajal že prej, vendar je ostal neopažen do trenutka kmalu po Kolumbovem povratku. Hipotezi imenujejo Kolumbijska in pred-Kolumbijska hipoteza.[18] Dostopni dokazi najbolje podpirajo kolumbijsko hipotezo.[40][41] O izbruhu sifilisa v Evropi prvič poročajo v 1494 ali 1495 v Neaplju, Italija, v času francoske invazije (Italijanska vojna 1494-1498).[15][18] Ker se je bolezen razširila po vrnitvi francoskih vojakov, so jo prvotno poznali kot "francosko bolezen". Ime "sifilis" ji je dal italijanski zdravnik in pesnik Girolamo Fracastoro z naslovom svoje pesmi v latinščini, v kateri v daktilskem heksametru opisuje, kako bolezen divja po Italiji.[42] Zgodovina ga pozna kot "Velike osepnice".[43][44]

Povzročitelja bolezni, bakterijo Treponema pallidum, sta prva opisala Fritz Schaudinn in Erich Hoffmann leta 1905.[15] Prvi učinkovito zdravilo (Salvarsan) je razvil leta 1910 Paul Ehrlich, sledili pa so mu kasneje preizkusi uspešnosti penicilina in potrditev njegove učinkovitosti leta 1943.[15][43] Pred prihodom učinkovitega zdravljenjase je kot zdravilo običajno uporabljalo živo srebro in pa izolacija, s posledicami, ki so bile pogosto hujše od bolezni same.[43]

Številne znane osebe iz zgodovine, tako Franz Schubert, Arthur Schopenhauer in Édouard Manet[15]) naj bi bolehale za sifilisom.

Družba in kultura

[uredi | uredi kodo]

Umetnost in literatura

[uredi | uredi kodo]
Glej tudi: Poznani primeri sifilisa
Najstarejši znani medicinski ilustracija ljudi s sifilisom, Dunaj, 1498

Prva znana upodobitev za sifilisom obolelega je Dürerjeva slika Sifilitik, lesorez, ki naj bi kazal t. i. Landsknechta, to je plačanca s Severne Evrope.[45] Mit o femme fatale - usodne ženske ali strupenjače v 19. stoletju je verjetno vsaj delno posledica opustošenja, ki ga je za seboj puščal sifilis, s klasičnimi primeri v literaturi, kot je recimo Keatsova La Belle Dame sans Merci.[46][47]

Poizkusi v Tuskegee in v Gvatemali

[uredi | uredi kodo]
Glej tudi: Raziskava sifilisa v Tuskegee in Eksperimenti s sifilisom v Gvatemali

Med najbolj razvpite primere vprašljive medicinske etike 20. stoletja sodi ameriška raziskava sifilisa v Tuskegee.[48] Raziskava je tekla v kraju Tuskegee, Alabama, podpirala pa jo je Javna zdravstvena služba ZDA (PHS) v sodelovanju z Institutom Tuskegee.[49] Raziskava se je začela leta 1932, ko je bil sifilis razširjen problem, in zanj ni bilo varnega in učinkovitega zdravljenja.[8] Namen študije je bil meriti, kako sifilis, če se ne zdravi, napreduje. Leta 1947 je bil penicilin dokončno potrjen kot učinkovito zdravilo za sifilis, tako da se je vse bolj pogosto začelo uporabljati. Voditelji raziskave pa so se odločili z raziskavo nadaljevati in udeležencem zdravljenja s penicilinom niso omogočili.[49] Vprašanje ostaja odprto, obstajajo ugotovitve, da se je penicilin dajal številnih osebam.[8] Raziskava je trajala vse do 1972.[49]

Eksperimente s sifilisom so izvajali tudi v Gvatemali v času 1946-1948. Šlo je za poskuse na ljudeh, ki so jih sponzorirale ZDA v času vlade Juan José Arévala, v njej pa so sodelovali nekateri uslužbenci ministrstva za zdravje in uradniki. Zdravniki so brez privoljenja prizadetih okuževali vojake, zapornike in duševne bolnike s sifilisom in drugimi spolno prenosljivimi boleznimi in jih zdravili z antibiotiki. Oktobra 2010 so se Združene države Gvatemali uradno opravičile za te poskuse.[50]

Raziskave

[uredi | uredi kodo]

Za ljudi cepivo ni na voljo. V živalskih modelih pa več cepiv na osnovi treponemalnih beljakovin zmanjšuje nastanek razjed. Nadaljnje raziskave so v teku.[51]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Ghanem, Khalil G.; Hook, Edward W. (2020). »303. Syphilis«. V Goldman, Lee; Schafer, Andrew I. (ur.). Goldman-Cecil Medicine. Zv. 2 (26th izd.). Philadelphia: Elsevier. str. 1983–1989. ISBN 978-0-323-55087-1.
  2. ↑ Bešič, Hana, Grosek, Štefan, Simčič, Saša, Lah, Liza Lea (2022). Diagnosticiranje kongenitalnega sifilisa pri novorojenčku. Zdravniški vestnik, letnik 91, številka 9/10, str. 412-419.
  3. ↑ 3,0 3,1 Coffin, LS; Newberry, A; Hagan, H; Cleland, CM; Des Jarlais, DC; Perlman, DC (Januar 2010). »Syphilis in Drug Users in Low and Middle Income Countries«. The International journal on drug policy. 21 (1): 20–7. doi:10.1016/j.drugpo.2009.02.008. PMC 2790553. PMID 19361976.
  4. ↑ 4,0 4,1 Gao, L; Zhang, L; Jin, Q (september 2009). »Meta-analysis: prevalence of HIV infection and syphilis among MSM in China«. Sexually transmitted infections. 85 (5): 354–8. doi:10.1136/sti.2008.034702. PMID 19351623.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  5. ↑ 5,0 5,1 Karp, G; Schlaeffer, F; Jotkowitz, A; Riesenberg, K (Januar 2009). »Syphilis and HIV co-infection«. European journal of internal medicine. 20 (1): 9–13. doi:10.1016/j.ejim.2008.04.002. PMID 19237085.
  6. ↑ 6,00 6,01 6,02 6,03 6,04 6,05 6,06 6,07 6,08 6,09 6,10 6,11 6,12 6,13 6,14 6,15 6,16 6,17 6,18 6,19 6,20 6,21 6,22 6,23 6,24 6,25 6,26 6,27 6,28 6,29 Kent ME; Romanelli F (Februar 2008). »Reexamining syphilis: an update on epidemiology, clinical manifestations, and management«. Annals of Pharmacotherapy. 42 (2): 226–36. doi:10.1345/aph.1K086. PMID 18212261.
  7. ↑ 7,00 7,01 7,02 7,03 7,04 7,05 7,06 7,07 7,08 7,09 7,10 Stamm LV (Februar 2010). »Global Challenge of Antibiotic-Resistant Treponema pallidum« (PDF). Antimicrob. Agents Chemother. 54 (2): 583–9. doi:10.1128/AAC.01095-09. PMC 2812177. PMID 19805553. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 16. junija 2017. Pridobljeno 30. novembra 2014.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 White, RM (13. marec 2000). »Unraveling the Tuskegee Study of Untreated Syphilis«. Archives of Internal Medicine. 160 (5): 585–98. doi:10.1001/archinte.160.5.585. PMID 10724044.
  9. ↑ 9,0 9,1 9,2 9,3 Larry K. Pickering, ur. (2006). Red book 2006 Report of the Committee on Infectious Diseases (27th izd.). Elk Grove Village, IL: American Academy of Pediatrics. str. 631–44. ISBN 978-1-58110-207-9.
  10. ↑ 10,00 10,01 10,02 10,03 10,04 10,05 10,06 10,07 10,08 10,09 10,10 10,11 10,12 Eccleston, K; Collins, L; Higgins, SP (Marec 2008). »Primary syphilis«. International journal of STD & AIDS. 19 (3): 145–51. doi:10.1258/ijsa.2007.007258. PMID 18397550.
  11. ↑ 11,0 11,1 11,2 Mullooly, C; Higgins, SP (Avgust 2010). »Secondary syphilis: the classical triad of skin rash, mucosal ulceration and lymphadenopathy«. International journal of STD & AIDS. 21 (8): 537–45. doi:10.1258/ijsa.2010.010243. PMID 20975084.
  12. ↑ Dylewski J; Duong M (2. januar 2007). »The rash of secondary syphilis«. Canadian Medical Association Journal. 176 (1): 33–5. doi:10.1503/cmaj.060665. PMC 1764588. PMID 17200385.
  13. ↑ 13,0 13,1 13,2 13,3 13,4 13,5 13,6 Bhatti MT (2007). »Optic neuropathy from viruses and spirochetes«. Int Ophthalmol Clin. 47 (4): 37–66, ix. doi:10.1097/IIO.0b013e318157202d. PMID 18049280.
  14. ↑ 14,0 14,1 14,2 14,3 Woods CR (Junij 2009). »Congenital syphilis-persisting pestilence«. Pediatr. Infect. Dis. J. 28 (6): 536–7. doi:10.1097/INF.0b013e3181ac8a69. PMID 19483520.
  15. ↑ 15,0 15,1 15,2 15,3 15,4 15,5 Franzen, C (december 2008). »Syphilis in composers and musicians--Mozart, Beethoven, Paganini, Schubert, Schumann, Smetana«. European Journal of Clinical Microbiology and Infectious Diseases. 27 (12): 1151–7. doi:10.1007/s10096-008-0571-x. PMID 18592279.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  16. ↑ 16,0 16,1 »Syphilis & MSM (Men Who Have Sex With Men) - CDC Fact Sheet«. Centers for Disease Control and Prevention (CDC). 16. september 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. oktobra 2014. Pridobljeno 18. oktobra 2014. Arhivirano 2014-10-24 na Wayback Machine.
  17. ↑ Csonka, G.W. (1990). Sexually transmitted diseases: a textbook of genitourinary medicine. Baillière Tindall. str. 232. ISBN 978-0-7020-1258-7.
  18. ↑ 18,0 18,1 18,2 Farhi, D; Dupin, N (september–oktober 2010). »Origins of syphilis and management in the immunocompetent patient: facts and controversies«. Clinics in Dermatology. 28 (5): 533–8. doi:10.1016/j.clindermatol.2010.03.011. PMID 20797514.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  19. ↑ 19,0 19,1 »Syphilis - CDC Fact Sheet«. Centers for Disease Control and Prevention (CDC). 16. september 2010. Pridobljeno 30. maja 2007.
  20. ↑ Koss CA; Dunne EF; Warner L (Julij 2009). »A systematic review of epidemiologic studies assessing condom use and risk of syphilis«. Sex Transm Dis. 36 (7): 401–5. doi:10.1097/OLQ.0b013e3181a396eb. PMID 19455075.
  21. ↑ 21,0 21,1 21,2 Schmid, G (Junij 2004). »Economic and programmatic aspects of congenital syphilis prevention«. Bulletin of the World Health Organization. 82 (6): 402–9. PMC 2622861. PMID 15356931.
  22. ↑ U.S. Preventive Services Task, Force (19. maj 2009). »Screening for syphilis infection in pregnancy: U.S. Preventive Services Task Force reaffirmation recommendation statement«. Annals of Internal Medicine. 150 (10): 705–9. doi:10.7326/0003-4819-150-10-200905190-00008. PMID 19451577.
  23. ↑ 23,0 23,1 23,2 Hawkes, S; Matin, N; Broutet, N; Low, N (15. junij 2011). »Effectiveness of interventions to improve screening for syphilis in pregnancy: a systematic review and meta-analysis«. The Lancet infectious diseases. 11 (9): 684–91. doi:10.1016/S1473-3099(11)70104-9. PMID 21683653.
  24. ↑ »National Notifiable Diseases«. Public Health Agency of Canada. 5. april 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. avgusta 2011. Pridobljeno 2. avgusta 2011. Arhivirano 2015-09-08 na Wayback Machine.
  25. ↑ Viñals-Iglesias, H; Chimenos-Küstner, E (1. september 2009). »The reappearance of a forgotten disease in the oral cavity: syphilis«. Medicina oral, patologia oral y cirugia bucal. 14 (9): e416–20. PMID 19415060.
  26. ↑ »Table 6.5. Infectious Diseases Designated as Notifiable at the National Level-United States, 2009 [a]«. Red Book. Pridobljeno 2. avgusta 2011.
  27. ↑ »Zakon o nalezljivih boleznih«. Uradni list RS. 1. december 1995.
  28. ↑ Brunner & Suddarth's textbook of medical-surgical nursing (12th izd.). Philadelphia: Wolters Kluwer Health/Lippincott Williams & Wilkins. 2010. str. 2144. ISBN 978-0-7817-8589-1.
  29. ↑ Hogben, M (1. april 2007). »Partner notification for sexually transmitted diseases«. Clinical infectious diseases: an official publication of the Infectious Diseases Society of America. 44 Suppl 3: S160–74. doi:10.1086/511429. PMID 17342669.
  30. ↑ »Trends in Sexually Transmitted Diseases in the United States: 2009 National Data for Gonorrhea, Chlamydia and Syphilis«. Centers for Disease Control and Prevention. 22. november 2010. Pridobljeno 3. avgusta 2011.
  31. ↑ David N. Gilbert; Robert C. Moellering; George M. Eliopoulos. The Sanford guide to antimicrobial therapy 2011 (41. izd.). Sperryville, VA: Antimicrobial Therapy. str. 22. ISBN 978-1-930808-65-2.
  32. ↑ Radolf, JD; Lukehart, SA, ur. (2006). Pathogenic Treponema: Molecular and Cellular Biology. Caister Academic Press. ISBN 1-904455-10-7.
  33. ↑ »Disease and injury country estimates«. World Health Organization (WHO). 2004. Pridobljeno 11. novembra 2009.
  34. ↑ Lozano, R (15. december 2012). »Global and regional mortality from 235 causes of death for 20 age groups in 1990 and 2010: a systematic analysis for the Global Burden of Disease Study 2010«. Lancet. 380 (9859): 2095–128. doi:10.1016/S0140-6736(12)61728-0. PMID 23245604.
  35. ↑ »Trends in Reportable Sexually Transmitted Diseases in the United States, 2007«. Centers for Disease Control and Prevention (CDC). 13. januar 2009. Pridobljeno 2. avgusta 2011.
  36. ↑ »STD Trends in the United States: 2010 National Data for Gonorrhea, Chlamydia, and Syphilis«. Centers for Disease Control and Prevention (CDC). 22. november 2010. Pridobljeno 20. novembra 2011.
  37. ↑ 37,0 37,1 Kent, ME; Romanelli, F (Februar 2008). »Reexamining syphilis: an update on epidemiology, clinical manifestations, and management«. Annals of Pharmacotherapy. 42 (2): 226–36. doi:10.1345/aph.1K086. PMID 18212261.
  38. ↑ Ficarra, G; Carlos, R (september 2009). »Syphilis: The Renaissance of an Old Disease with Oral Implications«. Head and neck pathology. 3 (3): 195–206. doi:10.1007/s12105-009-0127-0. PMC 2811633. PMID 20596972.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  39. ↑ The Metropolitan Museum of Art Bulletin, Summer 2007, pp. 55–56.
  40. ↑ Rothschild, BM (15. maj 2005). »History of syphilis«. Clinical infectious diseases: an official publication of the Infectious Diseases Society of America. 40 (10): 1454–63. doi:10.1086/429626. PMID 15844068.
  41. ↑ Harper, KN; Zuckerman, MK; Harper, ML; Kingston, JD; Armelagos, GJ (2011). »The origin and antiquity of syphilis revisited: an appraisal of Old World pre-Columbian evidence for treponemal infection«. American Journal of Physical Anthropology. 146 Suppl 53: 99–133. doi:10.1002/ajpa.21613. PMID 22101689.
  42. ↑ Nancy G. "Siraisi, Drugs and Diseases: New World Biology and Old World Learning", in Anthony Grafton, Nancy G. Siraisi, with April Shelton, eds. (1992). New World, Ancient Texts (Cambridge MA: Belknap Press/Harvard University Press), pages 159-194
  43. ↑ 43,0 43,1 43,2 Dayan, L; Ooi, C (Oktober 2005). »Syphilis treatment: old and new«. Expert opinion on pharmacotherapy. 6 (13): 2271–80. doi:10.1517/14656566.6.13.2271. PMID 16218887.
  44. ↑ Knell, RJ (7. maj 2004). »Syphilis in renaissance Europe: rapid evolution of an introduced sexually transmitted disease?« (PDF). Proceedings. Biological sciences / the Royal Society. 271 Suppl 4 (Suppl 4): S174–6. doi:10.1098/rsbl.2003.0131. PMC 1810019. PMID 15252975.
  45. ↑ Eisler, CT (Winter 2009). »Who is Dürer's "Syphilitic Man"?«. Perspectives in biology and medicine. 52 (1): 48–60. doi:10.1353/pbm.0.0065. PMID 19168944.
  46. ↑ Hughes, Robert (2007). Things I didn't know : a memoir (1. Vintage Book izd.). New York: Vintage. str. 346. ISBN 978-0-307-38598-7.
  47. ↑ Entwistle, Joanne; Wilson, Elizabeth, ur. (2005). Body dressing (spletna izd.). Oxford: Berg Publishers. str. 205. ISBN 978-1-85973-444-5.
  48. ↑ Katz RV; Kegeles SS; Kressin NR; in sod. (november 2006). »The Tuskegee Legacy Project: Willingness of Minorities to Participate in Biomedical Research«. J Health Care Poor Underserved. 17 (4): 698–715. doi:10.1353/hpu.2006.0126. PMC 1780164. PMID 17242525.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  49. ↑ 49,0 49,1 49,2 »U.S. Public Health Service Syphilis Study at Tuskegee«. Centers for Disease Control and Prevention. 15. junij 2011. Pridobljeno 7. julija 2010.
  50. ↑ Stein, Rob (1. oktober 2010). »U.S. apologizes for newly revealed syphilis experiments done in Guatemala«. The Washington Post. Pridobljeno 1. oktobra 2010. The United States revealed on Friday that the government conducted medical experiments in the 1940s in which doctors infected soldiers, prisoners and mental patients in Guatemala with syphilis and other sexually transmitted diseases.
  51. ↑ Cameron, CE; Lukehart, SA (20. marec 2014). »Current status of syphilis vaccine development: need, challenges, prospects«. Vaccine. 32 (14): 1602–9. PMID 24135571.

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]
  • Parascandola, John. Sex, Sin, and Science: A History of Syphilis in America (Praeger, 2008) 195 pp. ISBN 978-0-275-99430-3 excerpt and text search
  • Shmaefsky, Brian, Hilary Babcock and David L. Heymann. Syphilis (Deadly Diseases & Epidemics) (2009)
  • Stein, Claudia. Negotiating the French Pox in Early Modern Germany (2009)

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Sifilis&oldid=6345422«