Odin

Ta članek govori o germanskem božanstvu. Za ostale pomene glej Odin (razločitev).

»Woden« se preusmerja sem. Za druge pomene glej Woden (razločitev).

Odin, v svoji preobleki potepuha, kot si ga je predstavljal Georg von Rosen (1886)

Ilustracija enookega Odina na Sleipnirju z dvojnim trizobom; iz islandskega rokopisa Edda NKS 1867 4to iz leta 1760

Odin (/ˈoʊdɪn/; iz staronordijskega Óðinn) je vrhovni bog v nordijski in kontinentalni germanski mitologiji. Nordijska mitologija, vir večine ohranjenih podatkov o njem, ga povezuje z modrostjo, zdravilstvom, smrtjo, kraljevanjem, vislicami, znanjem, vojno, bitko, zmago, čarovništvom, poezijo, besom in runsko abecedo ter ga opisuje kot moža boginje Frigg. V širši germanski mitologiji in poganstvu je bil v stari angleščini znan tudi kot Wōden, stari saksonščini kot Uuôden, stari nizozemščini kot Wuodan, stari frizijščini kot Wêda in v stari visoki nemščini kot Wuotan. Vse te besede izhajajo iz pragermanskega teonima *Wōðanaz, kar pomeni »gospodar besa« ali »vodja obsedenih«.

Odin se pojavlja kot pomemben bog skozi celotno zabeleženo zgodovino Severne Evrope, v času rimske okupacije regij Germanije (od ok. 2 pr. n. št.), gibanja ljudstev med obdobjem selitve (4. do 6. stoletje n. št.) in vikinške dobe (8. do 11. stoletje n. št.). Tudi danes najdemo v podeželski folklori germanske Evrope nanj veliko sklicevanj. Njegove omembe se pojavljajo v krajevnih imenih po regijah, ki so jih v preteklosti poseljevala stara germanska ljudstva, po njem pa se v številnih germanskih jezikih, na primer angleščini, imenuje tretji dan v tednu, sreda.

V staroangleških besedilih ima Odin posebno mesto kot evhemeriziran prednik kraljevih družin in se pogosto omenja kot stvarnik med različnimi drugimi germanskimi ljudstvi, kot so Langobardi, medtem ko ga nekateri staronordijski viri prikazujejo kot ustoličenega vladarja vseh bogov. Oblike njegovega imena se pogosto pojavljajo v germanskih zapisih, čeprav pripovedi o Odinu najdemo predvsem v staronordijskih delih, napisanih na Islandiji, predvsem okoli 13. stoletja. Ta besedila sestavljajo večino sodobnega razumevanja nordijske mitologije.

Stara nordijska besedila prikazujejo Odina kot sina Bestle in Borra skupaj z dvema bratoma, Vilijem in Véjem ter kot očeta velikega števila sinov, najbolj znana med njimi sta bogova Thor (mati boginja Jörð) in Baldr (mati boginja Frigg). Poznan je pod stotinami imen. Odin je pogosto prikazan kot enooki in dolgobradi moški, ki vihti kopje z imenom Gungnir ali kot moški preoblečen v plašč in širok klobuk. Pogosto ga spremljajo njegovi živalski spremljevalci—volkova Geri in Freki ter krokarja Huginn in Muninn, ki mu prinašata informacije z vsega Midgarda— jezdi pa na svojem letečem osemnogem žrebcu Sleipnirju. V teh besedilih pogosto išče več znanja predvsem tako, da pridobi medico poezije, in sklepa stave s svojo ženo Frigg glede svojih prizadevanj. Sodeluje tako pri stvarjenju sveta z usmrtitvijo prvobitnega bitja Ymirja kot pri podaritvi življenja prvima dvema človekoma Asku in Embli. Človeštvu podari znanje o runskem pisanju in poeziji. Posebno ga povezujemo z zimskim festivalom Yule.

Odin je prav tako povezan z valkirami, božanskimi devicami, ki vodijo padle junake v posmrtno bivališče in jim tam strežejo pri gostijah z bogovi, in nadzira Valhallo, kamor sprejme polovico tistih, ki umrejo v bitki, einherjar, drugo polovico pa pošlje k ​​Fólkvangru boginje Freyje. Posvetuje se z breztelesno, z zelišči balzamirano glavo modrega Mímirja, ki napove pogubo Ragnaröka in poziva Odina, naj popelje einherjar v boj, preden ga požre pošastni volk Fenrir. V poznejši folklori se Odin včasih pojavi kot vodja Divje jage, trume duhov prednikov, ki se v zimskem času podi po nebu. Zlasti v staroangleških in staronordijinskih besedilih ga povezujejo s čari in drugimi oblikami magije.

Odinova pojava je pogosto predmet zanimanja v germanskih študijah, zato so raziskovalci razvili številne teorije o njenem razvoju. Nekatere od teh se osredotočajo na Odinov poseben odnos do drugih osebnosti; na primer, zdi se, da je Freyjin mož Óðr nekakšen etimološki dvojnik Odina, medtem ko je Odinova žena Frigg v mnogih pogledih podobna Freyji, Odin pa ima poseben odnos do Lokija. Drugi pristopi se osredotočajo na Odinovo mesto v zgodovinini in raziskujejo, ali Odin izhaja iz praindoevropske mitologije ali se je njegova pojava razvila pozneje v germanski družbi. V modernem obdobju je Odin navdihnil številna dela poezije, glasbe in drugega kulturnega izražanja. Častijo ga v večini oblik novega verskega gibanja z imenom germansko novopoganstvo; nekatere veje se osredotočajo predvsem nanj.

Ime

Etimološki izvor

Staronordijski teonim Óðinn (runsko ᚢᚦᛁᚾ kot je zapisano na fragmentu lobanje najdene v Ribu na Danskem) je sorodnik drugih srednjeveških germanskih imen, vključno s staroangleškim Wōden, starosaškim Wōdan, staronizozemskim Wuodan in starovisokonemškim Wuotan (starobavarsko Wûtan). Vsi izhajajo iz rekonstruiranega pragermanskega moškega teonima *Wōðanaz (ali *Wōdunaz). *Wōðanaz, preveden kot »gospodar besa« ali kot »vodja obsedenih«, izhaja iz pragermanskega pridevnika *wōðaz (»obseden, navdihnjen, deliričen, besen«), pripetega na pripono *-naz (»gospodar«).

Woðinz (beri od desne proti levi), verjetno verodostojno potrdilo o predvikinškem obstoju izraza za boga Odina, na kamnu najdenem v Strängnäsu na Švedskem

Notranji in primerjalni dokazi vsi kažejo na ideje o božanskem posedovanju ali navdihu in ekstatičnem vedeževanju. V svoji Gesta Hammaburgensis ecclesiae pontificum (1075–1080 n. št.) Adam Bremenski izrecno povezuje Wotana z latinskim izrazom furor, ki ga lahko prevedemo kot »bes«, »ihta«, »norost« ali »blaznost« (Wotan id est furor : »Odin, to je furor«). Leta 2011 je bil izraz Woðinz na kamnu najdenem v Strängnäsu na Švedskem sprejet kot verjetno verodostojen izraz za Odina, vendar se lahko izraz namesto tega uporablja tudi kot soroden pridevnik s pomenom »z darom za (božansko) posest«.

Druge germanske sorodnice, ki izhajajo iz *wōðaz, vključujejo gotski woþs (»obseden«), staronordijski óðr (»nor, podivjan, besen«), staroangleški wōd (»nor, podivjan«) in nizozemski woed (»podivjan, divji, nor«), skupaj s substantiviranimi oblikami staronordijskega óðr (»um, pamet, razsodnost; pesem, poezija«), staroangleškega wōþ (»zvok, hrup; glas, pesem«), starovisokonemškega wuot (»vznemirjenje, nasilno vznemirjenje«) in srednjenizozemskega woet (»bes, blaznost«), iz istega korena kot izvirni pridevnik. Pragermanska izraza *wōðīn (»norost, bes«) in *wōðjanan (»besneti«) je prav tako mogoče rekonstruirati. Zgodnje epigrafske potrditve pridevnika vključujejo un-wōdz (»tisti, ki je miren«, tj. »ne-besen«; 200 n. št.) in wōdu-rīde (»besni jezdec«; 400 n. št.).

Filolog Jan de Vries je trdil, da sta bili staronordijski božanstvi Óðinn in Óðr verjetno prvotno povezani (kot v dubleti Ullr–Ullinn), pri čemer je Óðr (*wōðaz) starejša oblika in končni vir imena Óðinn (*wōða-naz). Nadalje je predlagal, da je bog besa Óðr–Óðinn stal nasproti bogu veličastnega sijaja Ullr–Ullinnu na podoben način kot je v vedski mitologiji opisano nasprotje med Varuno in Mitro.

Pridevnik *wōðaz izhaja iz predgermanske oblike *uoh₂-tós, ki je povezana s prakeltskim izrazom *wātis v pomenu »videc, vedeževalec« (prim. galski wāteis, staroirski fáith »prerok«) in *wātus v pomenu »prerokba, pesniški navdih« (prim. staroirski fáth »preroška modrost, maksime«, starovaližanski guaut »preroški verz, panegirik«). Po mnenju nekaterih raziskovalcev je latinski izraz vātēs (»prerok, videc«) verjetno keltska izposojenka iz galščine, zaradi česar je *uoh₂-tós ~ *ueh₂-tus (»(od) Boga navdihnjen«) skupni verski izraz germanskega in keltskega izvora in ne podedovana beseda zgodnejšega praindoevropskega (PIE) izvora. Če izključimo možnost izposoje, lahko kot skupnega prednika potrjenih germanskih, keltskih in latinskih oblik postavimo tudi PIE etimon *(H)ueh₂-tis (»prerok, videc«).

Druga imena

Za Odina je zabeleženih več kot 170 imen; imena različno opisujejo lastnosti boga, se nanašajo na mite o njem ali na verske prakse, povezane z njim. Zaradi te množice je Odin bog z največ znanimi imeni med germanskimi ljudstvi. Steve Martin je opozoril, da ime Odinsberg (Ounesberry, Ounsberry, Othenburgh), dobesedno »Odinov hrib« v Cleveland Yorkshiru, ki se danes imenuje Roseberry (Topping), morda izhaja iz časa anglijskih naselbin, saj imata bližnja Newton under Roseberry in Great Ayton anglosaške pripone. Zelo dramatičen skalnat vrh hriba je očiten kraj, ki bi ga lahko ljudje povezovali z božanstvom in je bil morda mesto, kjer so pred prihodom Anglijev ljudje verovali v druga božanstva bronaste/železne dobe, glede na to, da je bil ob vrhu zakopan kup bronastih votivnih sekir in drugih predmetov. Lahko bi torej šlo za redek primer nordijsko-germanske teologije, ki je na impozantnem plemensko pomembnem kraju izpodrinila prejšnjo keltsko mitologijo.

Richard Wagner v svojem opernem ciklu Nibelungov prstan boga imenuje Wotan, kar je njegova lastna iznajdba, ki združuje staronemški Wuotan in nizkonemški Wodan.

Izvor angleške besede za sredo (Wednesday)

Sodobno angleško ime tretjega dne v tednu izhaja iz staroangleškega Wōdnesdæg, kar pomeni »dan Wōdena«, Sorodne izraze najdemo tudi v drugih germanskih jezikih, kot so srednjenizkonemški in srednjenizozemski Wōdensdach (v sodobni nizozemščini woensdag), starofrizijski Wērnisdei (≈ Wērendei) in staronordijski Óðinsdagr (prim. danski, norveški, švedski onsdag). Vsi ti izrazi izvirajo iz poznega pragermanskega *Wodanesdag (»dan Wōðanaza«), kar je kalk latinskega Mercurii dies (»Merkurjev dan«; prim. sodobno italijanski mercoledì, francoski mercredi, španski miércoles).

Viri

Bibliografija

• Bellows, Henry Adams (Trans.) (1936). The Poetic Edda. Princeton University Press. New York: The American-Scandinavian Foundation.
• Birley, Anthony R. (Trans.) (1999). Agricola and Germany. Oxford World's Classics. ISBN 978-0-19-283300-6
• Byock, Jesse (Trans.) (1990). The Saga of the Volsungs. University of California Press. ISBN 978-0-520-27299-6.
• Brooks, James. 2023. "Oldest reference to Norse god Odin found in Danish treasure" Arhivirano 8 March 2023 na Wayback Machine.. ABC News. 8 March 2023. Accessed 8 March 2023.
• Chadwick, H. M. (1899). The Cult of Othin: An Essay in the Ancient Religion of the North. Clay & Sons. OCLC 8989833
• Cleasby, Richard and Guðbrandur Vigfússon. Rev. Craigie, William A. (1975) An Icelandic–English Dictionary. 2nd ed., repr. Oxford Clarendon Press. ISBN 978-0198631033
• Cross, James E. and Thomas D. Hill (1982). The Prose Solomon and Saturn and Adrian and Ritheus. University of Toronto Press.
• Davidson, Hilda Ellis (1990), Gods and Myths of Northern Europe, Penguin Books, ISBN 0-14-013627-4
• de Vries, Jan (1962). Altnordisches Etymologisches Worterbuch (1977 izd.). Brill. ISBN 978-90-04-05436-3.
• de Vries, Jan (1970a), Altgermanische Religionsgeschichte, volume 1. 2nd ed. repr. as 3rd ed (v nemščini), Walter de Gruyter, OCLC 466619179
• de Vries, Jan (1970b), Altgermanische Religionsgeschichte, volume 2. 2nd ed. repr. as 3rd ed (v nemščini), Walter de Gruyter, OCLC 466619179
• Dronke, Ursula (Trans.) (1997). The Poetic Edda: Volume II: Mythological Poems. Oxford University Press. ISBN 0-19-811181-9
• Dunn, Marilyn (2013). Belief and Religion in Barbarian Europe, c. 350–700. Bloomsbury.
• Faulkes, Anthony (Trans.) (1995). Edda. Everyman. ISBN 0-460-87616-3
• Foulke, William Dudley (Trans.) Ed. Edward Peters. (2003 [1974]). History of the Lombards. University of Pennsylvania Press. ISBN 978-0812210798
• Gimbutas, Marija; Robbins Dexter, Miriam (1999), The Living Goddesses, University of California, ISBN 978-0520213937
• Griffiths, Bill (2006 [2003]). Aspects of Anglo-Saxon Magic. Anglo-Saxon Books. ISBN 1-898281-33-5
• Herbert, Kathleen (2007 [1994]). Looking for the Lost Gods of England. Anglo-Saxon Books. ISBN 1-898281-04-1
• Hirschfeld, Max (1889). Untersuchungen zur Lokasenna, Acta Germanica 1.1, Berlin: Mayer & Müller. (nemško)
• Koch, John T. (2020). Celto-Germanic, Later Prehistory and Post-Proto-Indo-European vocabulary in the North and West (PDF). Aberystwyth Canolfan Uwchefrydiau Cymreig a Cheltaidd Prifysgol Cymru, University of Wales Centre for Advanced Welsh and Celtic Studies. ISBN 978-1907029325. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 25. novembra 2021. Pridobljeno 13. novembra 2021.
• Hollander, Lee Milton (1936). Old Norse Poems: The Most Important Nonskaldic Verse Not Included in the Poetic Edda. Columbia University Press
• Hollander, Lee Milton (Trans.) (1964). Heimskringla: History of the Kings of Norway. University of Texas Press. ISBN 0-292-73061-6.
• Kroonen, Guus (2013). Etymological Dictionary of Proto-Germanic. Brill. ISBN 978-9004183407.
• Larrington, Carolyne (Trans.) (1999). The Poetic Edda Arhivirano 25 April 2023 na Wayback Machine.. Oxford World's Classics. ISBN 0-19-283946-2
• Lindow, John (2001). Norse Mythology: A Guide to Gods, Heroes, Rituals, and Beliefs. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-983969-8.
• MacLeod, Mindy & Mees, Bernard (2006). Runic Amulets and Magic Objects Arhivirano 19 April 2023 na Wayback Machine.. Boydell Press. ISBN 1-84383-205-4
• Munro, Dana Carleton (Trans.) (1895). Life of St. Columban. The Department of History of the University of Pennsylvania.
• North, Richard (1997). Heathen Gods in Old English Literature. Cambridge University Press. ISBN 978-0521551830
• Orchard, Andy (1997). Dictionary of Norse Myth and Legend. Cassell. ISBN 978-0-304-34520-5.
• Orel, Vladimir E. (2003). A Handbook of Germanic Etymology (v angleščini). Brill. ISBN 978-90-04-12875-0.
• Polomé, Edgar Charles (1970), »The Indo-European Component in Germanic Religion«, v Puhvel, Jaan (ur.), Myth and Law Among the Indo-Europeans: Studies in Indo-European Comparative Mythology, University of California, ISBN 978-0520015876
• Pollington, Stephen (2008). Rudiments of Runelore. Anglo-Saxon Books. ISBN 978-1898281498
• Price, Neil (2019). The Viking Way, Magic and Mind in Late Iron Age Scandinavia (2 izd.). Oxbow Books, Oxford and Philadelphia. ISBN 978-1842172605.
• Schach, Paul (1985). "Some Thoughts on Völuspá" as collected in Glendinning, R. J. Bessason, Heraldur (Editors). Edda: a Collection of Essays. University of Manitoba Press. ISBN 0-88755-616-7
• Simek, Rudolf (2007) translated by Angela Hall. Dictionary of Northern Mythology. D.S. Brewer. ISBN 0-85991-513-1
• Steuer, Heiko (2021). Germanen aus Sicht der Archäologie: Neue Thesen zu einem alten Thema. de Gruyter.
• Thorpe, Benjamin (1851). Northern Mythology, Compromising the Principal Traditions and Superstitions of Scandinavia, North Germany, and the Netherlands: Compiled from Original and Other Sources. 3 vols. Volume 2 Scandinavian Popular Traditions and Superstitions. Lumley. OCLC 314195407
• Thorpe, Benjamin (Trans.) (1866). Edda Sæmundar Hinns Frôða: The Edda of Sæmund the Learned Arhivirano 5 April 2023 na Wayback Machine.. Part I. London: Trübner & Co.
• Turville-Petre, Gabriel (1964), Myth and Religion of the North: The Religion of Ancient Scandinavia, Weidenfeld and Nicolson, OCLC 645398380
• West, Martin L. (2007). Indo-European Poetry and Myth. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-928075-9.
• Williamson, Craig (2011). A Feast of Creatures: Anglo-Saxon Riddle-Songs. University of Pennsylvania Press. ISBN 978-0812211290

Zunanje povezave

• MyNDIR (My Norse Digital Image Repository) ilistracije Óðinna iz manuskriptov in zgodnjih tiskanih knjig.