Manganov(II) oksid
-oxide-xtal-3D-SF.png)
| |
| Imena | |
|---|---|
| IUPAC ime
Manganov(II) oksid
| |
| Druga imena
manganov oksid
manganozit | |
| Identifikatorji | |
| ECHA InfoCard | 100.014.269 |
PubChem CID
|
|
| RTECS število |
|
CompTox Dashboard (EPA)
|
|
| Lastnosti | |
| MnO | |
| Molska masa | 70,9374 g/mol |
| Videz | zeleni kristali ali prah |
| Gostota | 5,43 g/cm3 |
| Tališče | 1.945 °C (3.533 °F; 2.218 K) |
| netopen | |
| Topnost | topen v kislinah |
| Lomni količnik (nD) | 2,16 |
| Struktura | |
| Kristalna struktura | halit (kubična), cF8 |
| Prostorska skupina | Fm3m, No. 225 |
| Koordinacijska geometrija |
oktaedrična (Mn2+); oktaedrična (O2–) |
| Termokemija | |
| Standardna molarna entropija S |
60 J·mol−1·K−1[1] |
Std tvorbena
entalpija (ΔfH⦵298) |
−385 kJ·mol−1[1] |
| Nevarnosti | |
| Plamenišče | ni vnetljiv |
| Sorodne snovi | |
| Drugi anioni | manganov difluorid manganov(II) sulfid |
| Drugi kationi | železov(II) oksid |
| Sorodno manganovi oksidi | manganov(II,III) oksid manganov(III) oksid Manganov dioksid manganov heptoksid |
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa). | |
| Sklici infopolja | |
Manganov(II) oksid ali krajše manganov oksid je zelena kristalinična anorganska spojina s kemijsko formulo MnO.[2] Industrijsko proizvedeni manganov oksid se v velikih količinah uporablja kot dodatek za kemična gnojila in aditiv v prehranski industriji.
Zgradba, stehiometrija in reaktivnost
[uredi | uredi kodo]Manganov(II) oksid ima, podobno kot drugi monoksidi, kubično kristalno strukturo, v kateri so kationi in anioni oktaedrično koordinirani. Druga lastnost, ki jo imajo tudi drugi monoksidi, je nestehiometričnost, tako da je njegova kemijska formula nekje med MnO in MnO 1,045.[3]
Pri temperaturah pod 118 K je antiferomagneten.[3] Bil je ena od prvih spojin, katerih magnetna zgradba[4] je bila določena z nevtronsko difrakcijo (leta 1951).[5]
Kemijske reakcije manganovega(II) oksida so značilne za ionske okside. Pri obdelavi s kislinami se pretvori v ustrezne manganove(II) soli in vodo.[3] Z oksidacijo preide v manganov(III) oksid (Mn2O3).
Pridobivanje in nahajališča
[uredi | uredi kodo]Manganov(II) oksid se v naravi pojavlja kot redek mineral manganozit.
Industrijsko se proizvaja z redukcijo MnO2 z vodikom, ogljikovim monoksidom ali metanom:[2]
- MnO2 + H2 → MnO + H2O
- MnO2 + CO → MnO + CO2
Priravi se lahko tudi s kalciniranjem manganovega karbonata:[6]
- MnCO3 → MnO + CO2
Proces kalciniranja poteka brez pristopa zraka, da bi se preprečilo tvorjenje Mn2O3.
Aternativni postopek je oksalatni postopek, ki je uporaben tudi za sintezo železovega(II) oksida (FeO) in kositrov(II) oksid (SnO). Pri segrevanju v inertni atmosferi (običajno CO2), manganov(II) oksalat razpade v MnO:[7]
- MnC2O4•2H2O → MnO + CO2 + CO + 2 H2O
Uporaba
[uredi | uredi kodo]Manganov(II) oksid se skupaj z manganovim sulfatom (MnSO4) uporablja kot sestavina umetnih gnojil. Letna poraba za ta namen je več tisoč ton.[2] Uporablja se tudi kot katalizator za sintezo alil alkohola, v keramični, barvni in steklarski industriji, za beljenje loja in v tekstilnem tiskarstvu.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 Zumdahl, Steven S. (2009). Chemical Principles 6th Ed. Houghton Mifflin Company. str. A22. ISBN 0-618-94690-X.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 Arno H. Reidies (2007). Manganese Compounds. Ullmann's Encyclopedia of Chemical Technology. Wiley-VCH. Weinheim. DOI: 10.1002/14356007.a16_123.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 N.N. Greenwood, A. Earnshaw (1997). Chemistry of the Elements. 2. izdaja. Butterworth-Heinemann. ISBN 0080379419.
- ↑ J.E Greedon (1994). Magnetic oxides. Encyclopedia of Inorganic chemistry. John Wiley & Sons. ISBN 0-471-93620-0.
- ↑ C. G. Shull, W. A. Strauser, E. O. Wollan (1951). Neutron Diffraction by Paramagnetic and Antiferromagnetic Substances. Phys. Rev. 83: 333–345. DOI: 10.1103/PhysRev.83.333.
- ↑ W.H. McCarroll (1994). Oxides- solid sate chemistry. Encyclopedia of Inorganic chemistry Urednik R. Bruce King. John Wiley & Sons. ISBN 0-471-93620-0.
- ↑ A. Sutcliffe (1930). Practical Chemistry for Advanced Students. Izdaja 1949. John Murray. London.