Pojdi na vsebino

Arzenov trioksid

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Arzenov trioksid
Identifikatorji
DrugBank
ECHA InfoCard 100.014.075
EC število
  • 215-481-4
RTECS število
  • CG3325000
Lastnosti
As2O3
Molska masa 197,841 g/mol
Videz brezbarvna do bela snov (prah ali večji delci)
Gostota 3,74 g/cm3
Tališče 312,3 °C
Vrelišče 465 °C
2 g/100 ml (25 °C)
Kislost (pKa) 9,2
Struktura
Kristalna struktura kubična (α)<180 °C
monoklinska (β) >180 °C
Oblika molekule glej članek
Dipolni moment 0
Termokemija
−657,4 kJ/mol
Nevarnosti
R-stavki (zastarelo) R45, R28, R34,
R50/53
S-stavki (zastarelo) S53, S45, S60,
S61
NFPA 704 (diamant ognja)
NFPA 704 four-colored diamondFlammability code 0: Will not burn. E.g. waterHealth code 3: Short exposure could cause serious temporary or residual injury. E.g. chlorine gasReactivity code 0: Normally stable, even under fire exposure conditions, and is not reactive with water. E.g. liquid nitrogenSpecial hazards (white): no code
0
3
0
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa).
Sklici infopolja

Arzenov trioksid, arzenov (III) oksid ali arzenik je spojina z molekulsko formulo As2O3. Je komercialno najpomembnejša arzenova spojina. Gre za zelo strupeno spojino.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Arzenik se je že v zgodovini uporabljal kot strup. V pozni antiki je bil najčešče uporabljan strup sploh. Znano je na primer, da so arzenik uporabljali člani zloglasne plemiške družine Borgia za zastrupljanje sovražnikov.

Stoletja arzenika kemično niso znali dokazovati in so zato morilcu ob ustrezno uporabljenem odmerku do 16. stoletja le stežka dokazali krivdo. Še okoli leta 1840 je bilo v okoli 90-95 % primerov zastrupitev povezanih z arzenikom. Po uvedbi Marshovega testa leta 1836, s katerim so dokazovali prisotnost arzenika pri žrtvah, je uporaba tega strupa začela upadati.

Kljub njegovi stupenosti je bil arzenik uporabljen za terapevtske namene več kot 2.400 let. Raztopina arzenika na bazi kalijevega bikarbonata se je uporabljala za empirične raziskave zdravljenja različnih bolezni. V 30-ih letih 20. stoletja je bilo objavljeno, da je arzenik učinkovit pri zdravljenju akutne mielogene levkemije.[1]

Nahajanje

[uredi | uredi kodo]

Arzenov trioksid nastaja pri gorenju arzena v zraku. Kot mineral se v naravi nahaja v kubični ali monoklinski kristalni obliki.

Pridobivanje

[uredi | uredi kodo]

Tehnično ga pridobivajo s praženjem rud, ki vsebujejo arzen:

Arzenov trioksid se tako nahaja v plinasti obliki in se nato pri prehodu skozi cevi, ki lovijo dim, strdi v bel prah. Čiščenje poteka s pomočjo sublimacije.

Lastnosti

[uredi | uredi kodo]

Arzenov trioksid je praškasta, belkasta snov, ki v prisotnosti vlage postane brezbarvna. Je brez vonja.

Uporaba

[uredi | uredi kodo]

Arzenov trioksid se uporablja v proizvodnji strupov zoper glodavce in žuželke ter pri konzerviranju kož in krzna. V steklarstvu se uporablja za bistrenje in razbarvanje steklene taline.

Že v antiki so arzenik uporabljali tudi kot zdravilo pri krvnih obolenjih. Danes ima v Evropi status zdravila sirote (pod zaščitenim imenom Trisenox®) ter se rabi za zdravljenje nekaterih vrst levkemij.[2] V majhnih odmerkih namreč spodbuja eritropoezo. Ponekod po svetu je arzenov trioksid še vedno uporabljen kot devitalizacijsko sredstvo pri zdravljenju vnetja zobne pulpe (pulpitis): s pomočjo le-tega se torej pulpo omrtvinči za operacijsko odstranitev, poleg tega pa ima tudi antibakterijske učinke.[3][4]

Zelo razredčene pripravke iz arzenika srečamo pod nazivom Arsenicum album tudi v homeopatskih pripravkih.

Toksičnost

[uredi | uredi kodo]
Arzenov trioksid

Toksični učinki arzenika pri akutni zastrupitvi izvirajo večinoma vezave na celične proteine, ki vsebujejo sulfhidrilne skupine. To inhibira proizvodnjo energije, potrebne za delovanje tkiv ter zmanjša tvorbo glutationa, ki je pomemben za razstrupitev arzenika. Glavni tarčni organi oz. organski sistemi so prebavila, srce, možgani in ledvice, posledice pa se kažejo tudi na koži, kostnem mozgu in obkrajnem živčevju.[5]

Arzenik je močno strupen in dokazano rakotvoren, verjetno pa tudi teratogen. Pri peroralnem zaužitju so že odmerki okoli 1—2,5 mg/kg lahko smrtni.[5] Akutna zastrupitev, ki se kaže po pol do nekaj urah, povzroči hudo drisko in bruhanje. Pridružijo je močne bolečine, sprva v prebavilih, nato pa po navideznem izboljšanju še v obliki krčev v okončinah. Nadalje se pojavijo motnje vida, telesna slabotnost se povečuje, zavest se oži. Običajno sledi smrt. Pri obdukciji so vidne erozije v velikosti graha v steni želodca, kjer so kristali arzenika ostali prilepljeni na sluznico.

Subletalni odmerki povzročajo krče, težave krvožilja, vnetje jeter in ledvic ter motnje strjevanja krvi. Na nohtih in laseh se pojavijo bele lise.

Zastrupitev se lahko pojavi tudi pri vdihovanju ali stiku na koži. Sprva se pojavi močno draženje dihal oziroma kože, kasneje pa tudi nevrološke motnje.

Sklici in opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. Antman, K.H. (2001). »The History of Arsenic Trioxide in Cancer Therapy«. The Oncologist. 6 (Suppl. 2): 1–2. PMID 11331433.[mrtva povezava]
  2. »Seznam zdravil sirot, ki so na tržišču v EU« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 8. julija 2007. Pridobljeno 3. oktobra 2007.
  3. Güven, O.; Türkyilmaz, R. (1979). »Antibacterial effects of arsenic on pulp necrosis using the plate diffusion method«. Mikrobiyol Bul. 13 (1): 9–12. PMID 400301. (turško)
  4. Xu-Xia Wanga; Jun Zhang; Mei Liuc; Feng-Cai Weid (2008). »Aseptic necrosis of the maxilla after devitalisation of the teeth with arsenic trioxide«. British Journal of Oral and Maxillofacial Surgery. 46 (1): 81. doi:10.1016/j.bjoms.2007.05.004.
  5. 5,0 5,1 "Medical Management Guidelines for Arsenic Trioxide" Arhivirano 2009-10-08 na Wayback Machine.. Agency for Toxic Substances & Disease Registry (ATSDR). Pridobljeno 2009-09-30.