Tempelj belega konja
| Tempelj belega konja | |
|---|---|
白马寺 | |
 Tempelj belega konja | |
| Religija | |
| Pripadnost | budizem |
| Lega | |
| Kraj | Luojang, Henan |
| Država | China |
  Lokacija: Kitajska | |
| Koordinati | 34°43′26″N 112°35′59″E / 34.72389°N 112.59972°E |
| Arhitektura | |
| Vrsta arhitekture | kitajska arhitektura |
| Konec gradnje | 68 n. št. |
| Tempelj belega konja | |||||||||||||||
| Tradicionalno kitajsko | 白馬寺 | ||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| Poenostavljeno kitajsko | 白马寺 | ||||||||||||||
| |||||||||||||||
Tempelj belega konja (kitajsko 白马寺) je budistični tempelj v Luojangu v kitajski provinci Henan, ki je po izročilu prvi budistični tempelj na Kitajskem. Ustanovljen je bil leta 68 n. št. pod pokroviteljstvom cesarja Minga iz dinastije Vzhodni Han. [1][2][3]
Tempelj, čeprav majhen v primerjavi z mnogimi drugimi na Kitajskem, velja za večino vernikov za "zibelko kitajskega budizma".[4]
Glavne zgradbe obsežnega tempeljskega kompleksa so bile rekonstruirane med dinastijama Ming (1368 do 1644) in Čing (1644 do 1912).[5] Prenovljene so bile v 50. letih 20. stoletja in ponovno marca 1973 po kulturni revoluciji. Številne dvorane, ločene z dvorišči in negovanimi vrtovi, pokrivajo površino približno 13 hektarjev. Med pomembnimi kipi v templju so Gautama Buda, Śākjamuni, Maitreja (smejoči se Buda), Amitabha, Buda iz žada, Bodhisatve, kot je Guanjin (Kvamon), arhati, kamnita kipa dveh belih konj, ki sta pripeljala indijske menihe na Kitajsko, in dva mitološka leva na vhodu.[1][2][3] Tempelj je v svoji zgodovini doživel številne strukturne kot notranje spremembe. Najnovejši projekt, v katerem je sodelovala tudi Indija, je bil zaključen leta 2008, ko sta bila postavljena Velika stupa in kip Sarnath Bude.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Zgodnja zgodovina
[uredi | uredi kodo]
Desno: kadilnica tik ob vhodu
Leta 258 je kraljevi kučeanski menih Po Jen v templju prevedel v kitajščino šest budističnih besedil, vključno s pomembno Sutro večnega življenja.
Leta 266 je prišel v Luojang slavni indo-skitski budistični prevajalec Dharmarakša (kitajsko 竺法護, pinjin Zhú Fǎhù), aktiven ok. 266–308 n. št., in prebival v Templju belega konja vsaj od pomladi 289 do leta 290.[6]
Iz samostana je leta 630–635 krenil na romanje v Indijo znani menih Šuandzang iz dinastije Tang, ki je želel obiskati Budovo domovino. Romanje je trajalo šestnajst let. Po vrnitvi je bil Šuandzang do svoje smrti opat Templja belega konja. Med svojim bivanjem v templju je poleg poučevanja in drugih verskih dejavnosti spretno prevedel številne budistične spise iz sanskrta v kitajščino.[4]
Napis iz leta 1175 na kamniti plošči poleg pagode Čilun navaja, da je pet desetletij pred tem izbruhnil požar in uničil tempelj in stupo Sakja Tathagata sarira, predhodnico pagode. Isti napis navaja, da je uradnik Džin kmalu zatem dal postaviti kamnito pagodo Čilun. Arhitektura pagode posnema kvadratne pagode iz dinastije Tang.[4]
Med 13. in 20. stoletjem je bil tempelj podvržen obnovam in prenovam pod dinastijo Ming (1368–1644) in dinastijo Čing (1644–1911). Pomembna obnova je potekala v 16. stoletju. Nekatere stavbe so iz tega obdobja, vendar so bile nekatere od njih kasneje prenovljene.[7]
Sodobna zgodovina
[uredi | uredi kodo]
Pod Ljudsko republiko Kitajsko je bil tempelj od leta 1952 in po letu 1973 po kulturni revoluciji deležen številnih prenov.[8] Med kulturno revolucijo je bil tempelj opustošen in izropan, številne zgradbe pa so bile požgane.
Leta 1973 je Kitajsko obiskal kamboški princ Norodom Sihanuk, po prepričanju goreč budist. Med potovanjem po Kitajskem je izrazil željo, da bi obiskal Tempelj belega konja, kar je kitajsko vlado spravilo v zadrego.[9] Vlada je iz drugih palač in muzejev na Kitajskem v Tempelj belega konja na hitro in skrivaj prenesla 2900 artefaktov in v celoti obnovila tempelj.[9] Obnovljeni tempelj je navdušil Kambodžane, ki niso bili pozorni na dogodke, ki so uničili tempelj.[9] Kitajski premier Džov Enlaj je prenos artefaktov v Tempelj belega konja razglasil kot trajnega, čeprav so prvotni lastniki želeli, da se artefakti vrnejo.[9]
Leta 1992 je bila s pomočjo tajskih in kitajskih donatorjev obnovljena Dvorana Thai Bude malo zahodno od starega templja.[9]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 Leffman, David; Simon Lewis; Jeremy Atiya (2003). Rough Guide to China. Rough Guides. str. 307. ISBN 1-84353-019-8.
- ↑ 2,0 2,1 Bao, Yuheng; Qing Tian; Letitia Lane (2004). Buddhist Art and Architecture of China. Edwin Mellen Press. str. 84, 172. ISBN 0-7734-6316-X.
- ↑ 3,0 3,1 Harper, Damien (2007). China. Lonely Planet. str. 462–463. ISBN 978-1-74059-915-3.
- ↑ 4,0 4,1 4,2 »White Horse Temple«. Buddha Channel. Pridobljeno 30. aprila 2010.
- ↑ Cummings, et al. (1991), str. 283.
- ↑ Zürcher (1972), pp. 65, 69.
- ↑ The New Encyclopædia Britannica, Volume 11. Encyclopædia Britannica. 1974. str. 165. ISBN 0-85229-290-2.
- ↑ »White Horse Temple«. China Culture. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. decembra 2009. Pridobljeno 1. maja 2010.
- ↑ 9,0 9,1 9,2 9,3 9,4 Barme, Geremie (2008). The Forbidden City. Harvard University Press. str. 138–139. ISBN 978-0-674-02779-4. Pridobljeno 30. aprila 2010.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Cummings, Joe et al. (1991). China — A Travel Survival Kit. 3rd Edition. Lonely Planet Publications. Hawthorne, Vic., Australia. ISBN 0-86442-123-0.
- Elmer, David, et al. (2009). China (Country Guide) 11th Revised Edition. Lonely Planet. ISBN 978-1-74104-866-7.
- Hill, John E. (2009). Through the Jade Gate to Rome: A Study of the Silk Routes during the Later Han Dynasty, 1st to 2nd Centuries CE. BookSurge, Charleston, South Carolina. ISBN 978-1-4392-2134-1.
- Leffman, David, Simon Lewis and Jeremy Atiyah. (2005). The Rough Guide to China. Fourth Edition. Rough Guides, New York, London and Delhi. ISBN 978-1-84353-479-2.
- Maspero, M. H. (1901). Le songe et l’ambassade de le’empereur Ming. BEFEO, X (1901), pp. 95–130 + Correspondence from M. le Commandant Harfeld and reply from Maspero, pp. 282–283.
- Pelliot, Paul (1920). Meou-tseu ou les doutes levés. Translated and annotated by Paul Pelliot. T’oung pao, 19 (1920), pp. 255–433.
- Yang, Hsüan-chih. (1984). A Record of Buddhist Monasteries in Lo-yang. Translated by Yi-t'ung Wang. Princeton University Press, Princeton, New Jersey. ISBN 0-691-05403-7.
- Zürcher, E. (1972). The Buddhist Conquest of China: The Spread and Adaptation of Buddhism in Early Medieval China. 2nd Edition (reprint with additions and corrections). Leiden. E. J. Brill. Firs Edition 1952.