Pojdi na vsebino

Slavolok Orange

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Slavolok Orange
Slavolok Orange
Unescova svetovna dediščina
DelRoman Theatre and its Surroundings and the "Triumphal Arch" of Orange
LegaOrange, Vaucluse, Francija
Koordinati44°8′30.9″N 4°48′18.3″E / 44.141917°N 4.805083°E / 44.141917; 4.805083
Površina0,01 ha
Varovalni pas116 ha
VključujeCIL XII 1230
Kriterij
Kulturni: (iii), (iv)
Referenca163bis-002
Vpis1981 (5. zasedanje)
Razširitve2007
[uredi v Wikipodatkih]

Slavolok v Orangeu (francosko Arc de triomphe d'Orange) je slavolok v mestu Orange v jugovzhodni Franciji.[1] Obstaja razprava o tem, kdaj je bil slavolok zgrajen,[2] vendar trenutne raziskave, ki sprejemajo napis kot dokaz,[3] dajejo prednost datumu v času vladavine cesarja Avgusta (27 pr. n. št.–14 n. št.). Zgrajen je bil na nekdanji via Agrippa v čast veteranom galskih vojn in II. legiji Augusta. Kasneje ga je rekonstruiral cesar Tiberij, da bi proslavil zmage Germanika nad nemškimi plemeni v Porenju. Slavolok vsebuje napis, posvečen cesarju Tiberiju leta 27 našega štetja.[4] Skupaj z rimskim gledališčem v Orangeu je bil slavolok leta 1981 zaradi svoje izjemne ohranjenosti vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine.[5]

Opis

[uredi | uredi kodo]
Slavolok leta 1842.

Slavolok je bil vgrajen v mestno obzidje v srednjem veku, da bi varoval severne vstopne točke mesta.[6] Arhitekt Auguste Caristie je preučeval slavolok in izvedel restavratorska dela v poznih 1820-ih. Prvotno je bil zgrajen iz velikih apnenčastih blokov brez malte. Slavolok je najstarejši ohranjeni primer zasnove, ki je bila kasneje uporabljena v samem Rimu, za slavolok Septimija Severja in Konstantinov slavolok. Vidne vrzeli ali luknje so domnevno pustili srednjeveški strelci s samostrelom, ki niso cenili umetnosti ali zgodovine.[7]

Na severni (navzven obrnjeni) fasadi sta bila odrezana arhitrav in venec ter vstavljen bronast napis, danes izgubljen; poskusi rekonstrukcije besedila na podlagi namestitve lukenj za štrleče zobce črk niso bili uspešni.[8] Slavolok je okrašen z različnimi reliefi vojaške tematike, vključno s pomorskimi bitkami, vojnim plenom in Rimljani, ki se spopadajo z Germani in Galci. Rimski pešec, ki nosi ščit Legio II Augusta, je viden na bojnem reliefu severne fronte.

Detajli
  • Sprenja stran
    Sprenja stran
  • Zgornja plošča
    Zgornja plošča

Triločni slavolok, izdelan iz lokalnega apnenca iz kamnolomov Sérignan, je visok 18,60 metra, širok 19,56 metra in globok 8,40 metra. Srednji prehod, ki je primeren za vozove, ima širino 5,02 metra in svetlo višino 8,87 metra, stranska prehoda za pešce sta široka 2,92 metra in visoka 6,48 metra.[9]

Obokani stebri imajo vsak po dva žlebasta polstebra med prehodi na čelih, tričetrtinske stebre, saj vogalni stebri segajo okoli zunanjih ozkih strani loka. Polstebri stojijo na bazah, imajo atične baze s podstavki in so okronani s kapiteli korintskega reda. Temu sledi entablatura, ki se vije nad stranskimi prehodi, katere arhitrav je strukturiran s tremi vodoravnimi pasovi, ki so med seboj ločeni z astragali. Medtem ko je arhitrav nad stranskima prehodoma del ločnih stebrov kot stenski arhitrav in je temu primerno zamaknjen, se v območju osrednjega prehoda prosto razteza med srednjimi polstebri. Sima zaključuje arhitrav kot kronski profil. Sledi friz s številnimi figurami, katerih deli so ohranjeni le na južni in vzhodni strani, z bojnimi prizori, ki se zibljejo naprej in nazaj. Na severni strani pa je friz ostal gladek in ne izklesan. Frizu sledi zobni del in niz drugih profilov, ki mu sledi gejson, okrašen z nosilci na spodnji strani. Bogato profilno zaporedje posreduje do sklepne z listjem okrašene sime. Osrednji prehod je na obeh fasadah poudarjen s trikotnimi zatrepi, ki se raztezajo na štrlečem delu entablature.

Ti trikotni zatrepi so nameščeni nad dvojno atiko, ki sledi nad entablaturo. Medtem ko so v spodnji atiki nameščeni rizaliti in vdolbine slepe arhitekture v območju prehodov, so zgornjo obogatili nadaljnji štrleči elementi v obliki podstavkov nad stranskimi prehodi.

Pilastri, na katere slonijo arhivolte prehodov, so prekriti z nežnimi vitičastimi ornamenti in imajo filigransko listje in stebla. V nasprotju z ornamentiko loka, ki sicer pogosto zapolnjuje celotno površino, imajo pilastrski reliefi izdatne odprtine, pri čemer pride do izraza detajlna, fina kvaliteta vitičnih komponent. Same arhivolte krasijo razkošno zapolnjene girlande sadja in listov, njihova spodnja stran pa nosi mrežo kvadratnih in rombastih ravnih plošč. Kasetiran strop, bogato okrašen z menjajočimi se profili in osrednjimi cvetovi, krasi spodnjo stran loka v predelu prehodov.

Ozke stranice loka so bile razdeljene v tri polja s pomočjo dveh polstebrov med tričetrtinskimi stebri v vogalih. Struktura slepe arhitekture sledi strukturi fasad, vendar ima drugačno shemo gibanja. Entablatura se sedaj le še umakne nad osrednje polje in tako obrne zaporedje fasad ter jo po vsej širini krona trikotni zatrep. Konča zavzema osrednji del pedimenta nad odmikom.

  • Detajl kasetiranega stropa
    Detajl kasetiranega stropa
  • Relief z morsko bitko nad vzhodnim prehodom severne stranice
    Relief z morsko bitko nad vzhodnim prehodom severne stranice
  • Južni osrednji podstavek 2. atike
    Južni osrednji podstavek 2. atike
  • Kultni pripomočki v atiki
    Kultni pripomočki v atiki

Poantična uporaba

[uredi | uredi kodo]
Severna stran oboka, Joseph de La Pise 1640

Princ d'Orange, Raymond I. des Baux (umrl 1282) je v 13. stoletju spremenil slavolok v trdnjavo. Najbolj presenetljiva novost je bil osem metrov visok nazobčani stolp, ki so ga postavili na zgornje podstrešje. Da bi razbremenili pritisk, ki ga je povzročila ta masivna konstrukcija, ki ji je bil sedaj izpostavljen obok, so na severni, zahodni in vzhodni strani opremili s poševnimi podpornimi stenami do višine impostnih kapitelov. Vendar pa ti ukrepi niso mogli preprečiti, da bi v loku skozi stoletja ne nastajale razpoke. Južno stran so »zgladili« z odstranitvijo profilov vencev, slepa arhitektura zahodne stranice je bila v veliki meri uničena.

Prehodi so bili višinsko razdeljeni, v vzhodnem delu so postavljeni bivalni prostori. Med srednjim in vzhodnim prehodom je nastal prehod. Zgornji del oboka in stolpa je bil dostopen skozi odprtino v spodnjem podstrešju z južne strani skozi čelni zatrep. Dela na področju atike, na primer vstavljanje obokov, ki so bili kasneje odstranjeni, so starodavne najdbe za dolgo časa zakrile.

Najstarejši podroben opis oboka izvira od Thomasa Platterja mlajšega. V svojem dnevniku pod datumom 23. februarja 1597 beleži:

»Zunaj kraja, ko se hoče odtrgati svetemu Espritu in Leonu, ettwan a büssenschutz iz kraja, se vidi tudi sigbogen ali (arcum triumph[h]alem) triumph thurn C. Marii. Vrata ali loki so troje, vendar so srednja lepša, ljubka in višja od ostalih dveh. Sicer je povsem kvadraten in se od daleč vidi kot stolp, po francosko (la Tour des Arcs) se imenuje tudi lok stolpa. Na vseh straneh so bitke in vse vrste bojnega orožja, tudi prepiri na konju lepo izrezljani, kakor tudi tista ladja poleg (divinatrice) vedeževalke C. Marii, ki mu je napovedala (napovedala) srečo za prepir, katerega Plutarh v življenju očetov spominja Sicer je bila stavba pred nekaj leti obdana z zidom, da bi bila bolje zaščitena pred vremenskimi vplivi, vetrom in dežjem.«

— [10]

V tem stanju, ki ga je kmalu zatem leta 1640 opisal in narisal Joseph de La Pise, je slavolok ostal do njegove obnove v začetku 18. stoletja.[11]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ It is situated 600 meters north from the town center by route N7.
  2. ↑ Bibliography of scholarship that rejects the inscription as evidence for dating the construction is presented by James C. Anderson, Jr., "Anachronism in the Roman Architecture of Gaul: The Date of the Maison Carrée at Nîmes" The Journal of the Society of Architectural Historians 60,1 (March 2001:68-79) p. 71 note 12; Anderson offers a revised date in the first half of the second century for the Maison Carrée: "in short, once the date of the Maison Carrée is called into question, the entire chronology for such Romano-Provençal monuments requires reassessment" (p. 72).
  3. ↑ The traditional dating for the triumphal arches of Gallia Narbonensis is summarized in Pierre Gros, "Pour une chronologie des arcs de triomphe de Gaule narbonnaise", Gallia 37 (1979:55-83
  4. ↑ Bromwich, James (1993). The Roman Remains of Southern France: A Guidebook. Routledge. str. 183–186. ISBN 0-415-14358-6.
  5. ↑ »Roman Theatre and its Surroundings and the "Triumphal Arch" of Orange«. UNESCO World Heritage Centre. United Nations Educational, Scientific, and Cultural Organization. Pridobljeno 11. oktobra 2021.
  6. ↑ Cleere, Henry (14. maj 2001). Southern France: An Oxford Archaeological Guide. Oxford University Press. str. 122–123. ISBN 0-19-288006-3.
  7. ↑ »Images of the Roman Triumphal Arch at Orange, France«. www.bluffton.edu. Pridobljeno 11. januarja 2019.
  8. ↑ R. Amy, P.-M. Duval, J. Formigé, Ch. Picard, and A. Piganiol, L'Arc d'Orange (Paris, 1962).
  9. ↑ Robert Amy, Paul-Marie Duval u. a.: L’Arc d’Orange. Centre national de la recherche scientifique, Paris 1962, S. 57–59 Taf. 41.
  10. ↑ Platter A λ V, folio 157–158, abgedruckt in: Thomas Platter: Beschreibung der Reisen durch Frankreich, Spanien, England und die Niederlande 1595–1600. Im Auftrag der Historischen und Antiquarischen Gesellschaft zu Basel herausgegeben von Rut Keiser (= Basler Chroniken. Band 9). Schwabe, Basel/Stuttgart 1968, S. 205; vergleiche auch die französische Übersetzung Félix et Thomas Platter à Montpellier. Montpellier 1892, S. 319 (Digitalisat).
  11. ↑ Joseph de La Pise: Tableau de l'histoire des princes et principauté d'Orange. La Haye 1640, S. 19–27 (Digitalisat).

Literatura

[uredi | uredi kodo]
  • Auguste Nicolas Caristie: Monuments antiques à Orange. Arc de triomphe et théâtre. Didot, Paris 1856.
  • André Piganiol: L’inscription de l’arc de triomphe d’Orange. In: Comptes rendus des séances de l'Académie des inscriptions et belles-lettres. Band 98, Heft 1, 1954, S. 20–21 (Online).
  • Robert Amy, Paul-Marie Duval, Jules Formigé, Jean-Jacques Hatt, Gilbert Charles-Picard, André Piganiol: L’Arc d’Orange (= Gallia. Supplementband 15). Centre national de la recherche scientifique, Paris 1962.
  • Ilse Paar: Der Bogen von Orange und der gallische Aufstand unter Führung des Julius Sacrovir 21 n. Chr. In: Chiron. Band 9, 1979, S. 215–236.
  • Pierre Gros: Pour une chronologie des arcs de triomphe de Gaule Narbonnaise (à propos de l’arc de Glanum). In: Gallia. Band 37, Heft 1, 1979, S. 55–83 (Online).

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Slavolok Orange.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Slavolok_Orange&oldid=6280630«