Pojdi na vsebino

Oniks

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Oniks
Črni oniks s koncentričnimi belimi trakovi
Splošno
KategorijaKalcedon sorta (oksidni minerali)
Kemijska formulaSiO2 (silicijev dioksid)
Lastnosti
Molekulska masa60 g/mol
BarvaRazlično
Kristalni sistemHeksagonalni kristalni sistem
Razkolnostnoben
LomNeenakomeren, konhoidalni
Trdota6,5–7
SijajSteklast, svilnat
Barva črteBel
ProzornostProsojno
Specifična teža2,55–2,70
Optične lastnostiEnoosni/+
Lomni količnik1.530–1.543
Sklici[1][2]

Oniks se nanaša predvsem na vzporedno pasovno različico kalcedona, oksidnega minerala. Ahat in oniks sta obe različici plastnega kalcedona, ki se razlikujeta le v obliki trakov; ahat ima ukrivljene pasove, medtem ko ima oniks vzporedne pasove. Barve pasov segajo od črne do skoraj vseh barv. Primerki oniksa običajno vsebujejo črne in/ali bele pasove. Oniks se kot opisni izraz uporablja tudi za vzporedne pasove alabastra, marmorja, kalcita, obsidiana in opala ter zavajajoče za materiale z zvitimi pasovi, kot sta jamski oniks in mehiški oniks.[3][4]

Etimologija

[uredi | uredi kodo]

Oniks izvira iz latinščine (istega črkovanja), iz starogrške besede ὄνυξ, kar pomeni 'krempelj' ali 'noht'. Oniks z mesnatimi in belimi pasovi je lahko včasih podoben nohtu.[5]

Sorte

[uredi | uredi kodo]
Kabošoni rdečega oniksa, imenovani tudi sardoniks
Črni oniks z belimi črtami

Oniks je sestavljen iz trakov kalcedona v izmeničnih barvah. Je kriptokristaliničen, sestavljen iz finih prepletov kremenčevih mineralov kremena in moganita. Njegovi pasovi so vzporedni drug z drugim, v nasprotju z bolj kaotičnim pasom, ki se pogosto pojavlja pri ahatih.[6]

Sardoniks je različica, pri kateri so obarvani pasovi sard (odtenki rdeče) in ne črni. Črni oniks je morda najbolj znana sorta, vendar ni tako pogost kot oniks z barvnimi trakovi. Umetne obdelave so bile uporabljene že od antičnih časov za proizvodnjo črne barve v 'črnem oniksu' ter rdeče in rumene barve v sardoniksu. Večina 'črnega oniksa' na trgu je umetno obarvanega.[7][8]

Imitacije in obdelave

[uredi | uredi kodo]

Ime se pogosto uporablja tudi za označevanje drugih trakastih materialov, kot je trakasti kalcit, ki ga najdemo v Mehiki, Indiji in drugih krajih ter ga pogosto izrezljamo, poliramo in prodajamo. Ta material je veliko mehkejši od pravega oniksa in veliko lažje dostopen. Večina izrezljanih predmetov, ki se danes prodajajo kot 'oniks', je ta karbonatni material.[9][10]

Umetne vrste oniksa so bile izdelane tudi iz navadnega kalcedona in navadnih ahatov. Naravoslovec iz prvega stoletja Plinij starejši je opisal te tehnike, ki so jih uporabljali v rimskih časih.[11] Obdelave za proizvodnjo črne in drugih barv vključujejo namakanje ali prekuhavanje kalcedona v sladkornih raztopinah, nato obdelavo z žveplovo ali klorovodikovo kislino za karbonizacijo sladkorjev, ki so bili absorbirani v zgornje plasti kamna. Te tehnike se še vedno uporabljajo, kot tudi drugi načini barvanja, večina prodanih tako imenovanih 'črnih oniksov' pa je umetno obdelanih.[12] Poleg obdelav z barvilom se za posvetlitev ali odpravo nezaželenih barv uporabljajo segrevanje in obdelava z dušikovo kislino.

Geografski pojav

[uredi | uredi kodo]

Oniks je dragi kamen, ki ga najdemo v različnih regijah sveta, vključno z Grčijo, Jemnom, Urugvajem, Argentino, Avstralijo, Brazilijo, Kanado, Kitajsko, Češko, Nemčijo, Pakistanom, Indijo, Indonezijo, Madagaskarjem, Latinsko Ameriko, Združenim kraljestvom in različnimi državami v ZDA.

Zgodovinska uporaba

[uredi | uredi kodo]
Fotografija, ki prikazuje približno pravokoten dragulj v zlatem okvirju z 2 izrezljanima ploščama z različnimi figurami, plitvo izrezljanimi iz prosojnega belega kalcedona, na trdnem črnem ozadju
Gemma Augustea je rimska kameja, izdelana 9–12 našega štetja in vklesana v dvoslojni dragulj iz oniksa (19 × 23 cm)

Ima dolgo zgodovino uporabe za rezbarjenje trdega kamna in nakit, kjer se običajno reže kot kabošon ali v kroglice. Uporabljali so ga tudi za kameje vgravirane dragulje v globokem reliefu in trdem kamnu, kjer trakovi ustvarjajo kontrast slike s podlago.[13] Nekateri oniks so naravni, vendar se večina materiala v trgovini proizvaja z barvanjem ahata.[14]

Oniks so v Egiptu uporabljali že v drugi dinastiji za izdelavo skled in drugih lončenih predmetov.[15] Uporaba sardoniksa se pojavlja v umetnosti minojske Krete, zlasti iz arheoloških najdb v Knososu.[16]

Brazilski zeleni oniks so pogosto uporabljali kot podstavke za skulpture v slogu art déco, ustvarjene v 1920-ih in 1930-ih. Nemški kipar Ferdinand Preiss je uporabil brazilski zeleni oniks za osnovo na večini svojih krizalefantinskih skulptur.[17] Zeleni oniks so uporabljali tudi za pladnje in posodice – proizvedene predvsem v Avstriji – pogosto z majhnimi bronastimi živalmi ali figurami.[18]

Oniks je večkrat omenjen v Svetem pismu.[19] Sardoniks (oniks, v katerem se izmenjujejo bele plasti s sardom – rjavkasta barva) je tudi omenjen v Svetem pismu.[20]

Oniks so poznali že stari Grki in Rimljani. Naravoslovec iz prvega stoletja Plinij starejši je v svoji Naturalis Historia opisal tako vrsto oniksa kot različne tehnike umetne obdelave.

Mies van der Rohe je slavno uporabil plošče iz oniksa (iz gorovja Atlas) v vili Tugendhat v Brnu (dokončana 1930), da je ustvaril lesketajočo se polprosojno notranjo steno.[21][22]

Hôtel de la Païva v Parizu je znan po dekorju iz rumenega oniksa, drugi oder novega Mariinskega gledališča v Sankt Peterburgu pa uporablja rumeni oniks v preddverju.

Džahangirjev prestol

Džahangirjev prestol (urdu Takht-i-Jahangir) je bil izdelan iz črnega oniksa. Zgradil ga je mogulski cesar Džahangir (31. avgust 1569 – 28. oktober 1627) leta 1602 in je v Divan-i-Khas (dvorani za zasebne avdience) v utrdbi v Agri, Utar Pradeš, Indija.

Vraževerja

[uredi | uredi kodo]

Stari Rimljani so vstopili v boj z amuleti iz sardoniksa, na katerih je bil vgraviran Mars, bog vojne. Verjeli so, da daje pogum v boju. V renesančni Evropi so verjeli, da nošenje sardonika daje zgovornost.[23] Tradicionalno perzijsko prepričanje je, da pomaga pri epilepsiji.[24] Sardoniks so tradicionalno uporabljale angleške babice za olajšanje poroda tako, da so ga položile med prsi matere.[25]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Onyx
  2. ↑ »Onyx«. gemdat.org. Pridobljeno 22. avgusta 2015.
  3. ↑ Manutchehr-Danai, Mohsen (2013). Dictionary of Gems and Gemology. New York: Springer. str. 340–341. ISBN 9783662042885.
  4. ↑ Schumann, Walter (2009). Gemstones of the World. New York: Sterling. str. 158. ISBN 9781402768293.
  5. ↑ »Online Etymology Dictionary«. etymonline.com. Pridobljeno 22. avgusta 2015.
  6. ↑ Assaad, Fakhry A.; LaMoreaux, Philip E. Sr. (2004). Hughes, Travis H. (ur.). Field Methods for Geologists and Hydrogeologists. Berlin, Heidelberg, New York: Springer-Verlag. str. 8. ISBN 3-540-40882-7.
  7. ↑ Sinkankas, John (1959). Gemstones of North America. Zv. 1. Princeton, New Jersey: David Van Nostrand. str. 316.
  8. ↑ »The Manufacture of Gem Stones«. Scientific American. New York: Munn & Company: 49. 25. julij 1874.
  9. ↑ »Onyx«. mindat.org. Pridobljeno 22. avgusta 2015.
  10. ↑ Hurlbut, Cornelius S.; Sharp, W. Edwin (1998). Dana's Minerals and How to Study Them (4th izd.). New York, New York: Wiley. str. 200. ISBN 0-471-15677-9.
  11. ↑ O'Donoghue, Michael (1997). Synthetic, Imitation, and Treated Gemstones. Boston: Butterworth-Heinemann. str. 125–127. ISBN 0-7506-3173-2.
  12. ↑ Liddicoat, Richard Thomas (1987). Handbook of Gem Identification (12th izd.). Santa Monica, California: Gemological Institute of America. str. 158–160. ISBN 0-87311-012-9.
  13. ↑ Kraus, Edward Henry; Slawson, Chester Baker (1947). Gems and Gem Materials. New York, New York: McGraw-Hill. str. 227.
  14. ↑ Liddicoat, Richard Thomas; Copeland, Lawrence L. (1974). The Jewelers' Manual. Los Angeles, California: Gemological Institute of America. str. 87.
  15. ↑ Porter, Mary Winearls (1907). What Rome was Built with: A Description of the Stones Employed. Rome: H. Frowde. str. 108.
  16. ↑ C. Michael Hogan (2007) Knossos fieldnotes, The Modern Antiquarian
  17. ↑ »Ferdinand Preiss«. Hickmet.com. Pridobljeno 18. junija 2015.
  18. ↑ »Lot 419, Schmidt-Hofer, Otto, 1873-1925 (Germany)«. ArtValue.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. novembra 2018. Pridobljeno 25. avgusta 2023.
  19. ↑ »BibleGateway«. biblegateway.com. Pridobljeno 22. avgusta 2015.
  20. ↑ »BibleGateway«. biblegateway.com. Pridobljeno 22. avgusta 2015.
  21. ↑ »The Interiors«. Villa Tugendhat. Pridobljeno 2. septembra 2017.
  22. ↑ »Tugendhat Villa in Brno«. UNESCO. Pridobljeno 2. septembra 2017.
  23. ↑ Firefly Guide to Gems By Cally Oldershaw, p.168
  24. ↑ The Mining World, Volume 32, June 25, 1910, p.1267
  25. ↑ Three thousand years of mental healing By George Barton Cutten, 1911 P.202

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Oniks
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Oniks&oldid=6281312«