Marijino vnebovzetje (El Greco)
| Marijino vnebovzetje | |
|---|---|
 | |
| Umetnik | El Greco |
| Leto | 1577-1579 |
| Tehnika | olje na platnu |
| Mere | 403,2 cm × 211,8 cm |
| Kraj | Art Institute of Chicago, Chicago |
Marijino vnebovzetje je slika olje na platnu grškega umetnika Doménikosa Theotokópoulosa, znanega kot El Greco v letih 1577–1579. Slika je bila osrednji element oltarne slike cerkve Santo Domingo el Antiguo v Toledu v Španiji.[1] To je bila prva od devetih slik, ki so jih je El Grecu naročili za to cerkev.[2] Marijino vnebovzetje je bilo El Grecovo prvo delo v Toledu in je tam začel svojo 37-letno kariero. Pod vplivom Michelangela je El Greco ustvaril sliko, ki je bila v bistvu italijanska, z naturalističnim slogom, monumentalnimi figurami in rimsko šolsko paleto. Kompozicija El Grecove upodobitve je podobna Tizianovemu Vnebovzetju v baziliki dei Frari v Benetkah z Devico Marijo in angeli zgoraj ter apostoli spodaj.[3] Na sliki Devica Marija lebdi navzgor, kar simbolizira njeno čistost, medtem ko apostoli, zbrani okoli njene prazne grobnice, izražajo začudenje in zaskrbljenost.
Marija v umetnosti
[uredi | uredi kodo]Vnebovzetje Device Marije se ne pojavlja v Novi zavezi, pojavlja pa se v apokrifni literaturi 3. in 4. stoletja in je do leta 1000 v Zahodni Cerkvi splošno verovalo, čeprav je postalo uradna katoliška dogma šele leta 1950.[4] Prvič je postala priljubljena tema v zahodni krščanski umetnosti v 12. stoletju, skupaj z drugimi pripovednimi prizori iz Življenja Device in Kronanja Device. Te marijanske subjekte sta posebej spodbujala cistercijanski red in sveti Bernard iz Clairvauxa († 1153).[5]
Literarna poročila z več podrobnostmi, kot je prisotnost apostolov, so se pojavila v poznosrednjeveških delih, kot je Zlata legenda, in sledili so jim umetniki.[6] Do konca srednjega veka so velike in natrpane oltarne slike dale umetniku priložnost, da pokaže svojo virtuoznost v kompoziciji, koloritu in figuralnih pozah. Po reformaciji so ga uporabljali za uveljavljanje katoliškega stališča, ki so ga protestanti zavračali.
Izvor
[uredi | uredi kodo]Sliko je leta 1577 za samostansko cerkev Santo Domingo el Antiguo v Toledu naročil don Diego de Castilla. Vnebovzetje je ostalo v cerkvi več kot 200 let.
Okoli leta 1830 je bila slika prodana infantu don Sebastiánu Gabrielu de Borbón y Bragança v Madridu. Leta 1835 mu je španska vlada zaplenila sliko in jo postavila v Museo Nacional de Trinidad v Madridu, vendar je bila leta 1861 slika vrnjena Don Sebastiánu. Po smrti don Sebastiána leta 1875 so njegovi dediči začeli prodajati dela iz njegovih zbirk. Slika je bila v lasti njegove vdove, infante Maríe Cristine de Borbón, do njene smrti leta 1902, nato pa so jo njeni dediči v letih 1902–1904 posodili muzeju Prado v Madridu.
Leta 1904 je ameriška slikarka Mary Cassatt prepričala priznanega pariškega trgovca z umetninami Paula Durand–Ruela, da je kupil sliko, financiral pa jo je H. O. Havemeyer. Leta 1906 je bila slika prodana Art Institute of Chicago.
Razstave
[uredi | uredi kodo]- Pau, Saloni nekdanje Asile de Pau, Slike, ki so pripadale dedičem pokojnega msg. don Sébastien de Bourbon in Bragança, september 1876, kat. 668.
- Madrid, Museo Nacional de Pintura y Escultura, Exposición de las obras Domenica Theotocópoulija, llamado El Greco, 30. april - 31. julij 1902, kat. 6.
- Art Institute of Chicago, Stoletje napredka, 1. junij – 1. november 1933, kat. 169, pl. 25.
- Art Institute of Chicago, Stoletje napredka, 1. junij – 1. november 1934, kat. 70.
- Pariz, Grand Palais, Grčija, 14. oktober 2019 – 10. februar 2020, kat. 73.
- Art Institute of Chicago, El Greco: Ambicija in kljubovanje, 7. marec – 21. junij 2020, kat. 14.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »The Assumption of the Virgin by GRECO, El«. www.wga.hu. Pridobljeno 27. aprila 2021.
- ↑ Long, Rebecca (6. april 2020). »The Many Lives of El Greco's Assumption« (v angleščini).
{{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal=(pomoč) - ↑ Marlowe, Lara. »El Greco: The last great Renaissance master«. The Irish Times (v angleščini). Pridobljeno 27. aprila 2021.
- ↑ Baumstark, Reinhold (1985). Liechtenstein, the princely collections. Metropolitan Museum of Art, Sammlungen des Regierenden Fürsten von Liechtenstein. New York. ISBN 0-87099-385-2. OCLC 12135702.
- ↑ Hall, James (1983). A history of ideas and images in Italian art. London: J. Murray. str. 180–181. ISBN 0-7195-3971-4. OCLC 9790198.
- ↑ Hall, James (1979). Dictionary of subjects and symbols in art. London: J. Murray. str. 34. ISBN 0-7195-2984-0. OCLC 5290160.