Pojdi na vsebino

Ljudstvo Hereri

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Hereri
Hererske ženske
Skupno število pripadnikov
250.000 (samo v Namibiji)
Regije z večjim številom pripadnikov
 Namibija-
 Bocvana-
 Angola-
Jeziki
hererščina
Religija
tradicionalna vera, krščanstvo
Sorodne etnične skupine
Bantujci

Ljudstvo Hereri je etnična skupina, ki naseljuje nekatere dele južne Afrike. Večina prebiva v Namibiji, so pa tudi v Bocvani in Angoli. Po ocenah je bilo leta 2013 v Namibiji 250.000 Hererov. [1] Govorijo hererski jezik, ki spada med bantujske jezike.

Splošno

[uredi | uredi kodo]
Hererska ženska

V primerjavi z večino Bantujcev, ki so v prvi vrsti kmetje [2], so Hereri pastirji in živijo predvsem od živinoreje. [3] Izrazi za govedo, ki jih uporabljajo mnoge bantujske pastirske skupine, pričajo, da so dobili živino od Kušitov, pastirjev, ki živijo v vzhodni Afriki. Nekatera bantujska plemena so se razširila na jug. Izrazi kažejo, da so si Bantujci sposodili tudi običaj molže živine pri Kušitih, in to z neposrednim stikom ali posredno prek Kojsanov, ki so udomačene živali in pastirsko znanje dobili od Kušitov. [4][5]

Hereri si lastijo več skupin, tudi Himbe, Tjimbe, Mbandere in Kvande. Skupine v Angoli so Mukubali Kuvali, Zembi, Hakavoni, Tjavikvi, Tjimbi in Himbi, ki redno prečkajo namibijsko-angolsko mejo, ko se selijo s svojimi čredami. Toda Tjimbi, čeprav govorijo herersko, so fizično ločeni avtohtoni lovci in nabiralci; morda Hereri namenoma prikazujejo avtohtone prebivalce kot siromašne (brez živine) Herere.

Ovahereri imajo več kot osem kraljevskih hiš, med njimi:[6][7]

  • Mahareri, voditelj Tjinaani Maharero,
  • Zeraeui v Otjimbingvu,
  • Ovambanderi, voditelj Kilus Karaerua Nguvauva,
  • Onguatjindi v Okakarari, voditelj Sam Kambazembi.

Od spora z Nami v 1860-ih, ko so jih prisilili v enotnost z Ovahereri, imajo tudi zelo pomembno vodilno vlogo nad vsemi osmimi kraljevskimi hišami [8], čeprav se zdaj razlaga, da tak način vodenja krši zakon o tradicionalnih organih št. 25 iz leta 2000.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Hereri ob koncu 19. stoletja

Med 17. in 18. stoletjem so se Hereri preselili v današnjo Namibijo z vzhoda in se uveljavili kot pastirji. V začetku 19. stoletja so Nami iz Južne Afrike, ki so že imeli nekaj strelnega orožja, prišli v deželo, ko so sledili belim trgovcem in nemškim misijonarjem. Sprva so Nami začeli izpodrivati Herere, kar je povzročilo vojno med skupinama, ki je trajala večji del 19. stoletja. Pozneje sta naroda sklenila mir in začelo se je obdobje kulturne izmenjave.

V poznem 19. stoletju so se začeli naseljevati na tem območju prvi Evropejci. Predvsem v Damaralandu so nemški naseljenci kupili zemljišča od Hererov in zgradili velike kmetije. Leta 1883 je trgovec Franz Adolf Eduard Lüderitz sklenil pogodbo z domačimi starešinami. Izmenjava je postala osnova nemške kolonialne vladavine. Ozemlje je postalo nemška kolonija pod imenom Nemška Jugozahodna Afrika.

Kmalu so se začeli spori med nemškimi kolonisti in hererskimi pastirji zaradi dostopa do zemlje in vode, pa tudi pravnega zapostavljanja domačega prebivalstva, ki so ga povzročali beli priseljenci.

Hererske vojne

[uredi | uredi kodo]

V poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju sta bila imperializem in kolonializem v Afriki na vrhuncu. Evropske sile so gradile trgovske poti in železnice, pa tudi vse več kolonij. Nemčija je uradno dobila svoj delež v Južnoafriški koloniji leta 1884. Imenovala jo je Nemška Jugozahodna Afrika, leta 1915 pa jo je predala Južni Afriki. Prvi nemški kolonisti so prispeli leta 1892 in začeli so se spori z avtohtonimi ljudstvi, Hereri in Nami. Kot vedno ob kolonizaciji avtohtoni prebivalci niso bili pošteno obravnavani. [8][9]

Med letoma 1893 in 1903 so zemljišča Hererov in Namov ter živina postopoma prešli v roke nemških kolonistov. Hereri in Nami so se upirali razlastitvi [10], vendar so bili neorganizirani in Nemci so jih z lahkoto premagali. Leta 1903 so Hereri izvedeli, da jih bodo preselili v rezervate [11], da bo ostalo več prostora za koloniste. Leta 1904 so Hereri in Nami začeli velik upor, ki je trajal do leta 1907. Končal se je z uničevanjem ljudstva. "Vojna proti Hererom in Namom je bila prva, v kateri so se nemški imperialisti zatekli h genocidu ..." [12] Približno 80.000 Hererov je živelo v Nemški Jugozahodni Afriki na začetku kolonialne vladavine Nemčije, medtem ko jih je po zatrtem uporu ostalo okoli 15.000. [13]

Drevesa v Otjinene Koviundi, na katera so obesili mnogo Hererov

Samuel Maharero, vrhovni načelnik Hererov, je vodil svoje ljudi v obsežnem uporu proti Nemcem 12. januarja 1904. Nemce so presenetili s svojo vstajo in na začetku so bili uspešni.

Nemški generalni Lothar von Trotha je prevzel vodstvo maja 1904. [14] Avgusta 1904 je pripravil načrt za zatrtje Hererov. [15] Načrt je bil obkoliti območje, na katerem so bili Hereri, in jim pustiti le izhod v puščavo. Hereri so se bojevali proti Nemcem in niso imeli prevelikih izgub. Ko je večina ušla skozi edini prehod, ki so ga pustili Nemci, so sistematično uničevali vodne kotanje, tako da je lakota začela terjati svoj davek. Takrat se je vstaja Hererov iz vojne spremenila v genocid.

V spomin na bitko pri Waterbergu in v čast pokopanim Hererom, voditeljem Tjamuahi, Mahareru Samuelu Mahareru in Ozeju Kutaku v Okahandjaji vsako leto avgusta praznujejo hererski dan.

Ob 100. obletnici pokola se je nemški minister za gospodarski razvoj in sodelovanje Heidemarie Wieczorek-Zeul spomnil mrtvih in se opravičil za zločine v imenu vseh Nemcev. Hereri in Nami so zahtevali finančno odškodnino, vendar so bili leta 2004 deležni le manjše medijske pozornosti v Nemčiji. [16] Od 10. julija 2015 je zvezna vlada te dogodke priznala kot genocid. [17]

Kultura

[uredi | uredi kodo]

Hereri so tradicionalno govedorejci, pastirji. Njihov ugled je odvisen od števila živine, ki jo imajo v lasti. Hererske skupine so se včasih spopadale med seboj, vendar so zemljišča (Ehi Rovaherero) pripadala skupnosti. Nimajo ustaljenih mej.

Hereri poznajo sistem dvostranskega rodu. Oseba dobi dediščino po očetovem ali oruzo (množina: otuzo) in materinem rodu ali eanda (množinal: omaanda). [18] Leta 1920 je Kurt Falk zapisal v Archiv für Menschenkunde, da Ovahimbi ohranjajo "zdravilca" ali "čarovnika" za istospolno usmerjene moške. Napisal je: "Ko sem ga vprašal, ali je bil poročen, mi je prebrisano pomežiknil, drugi domačini so se prisrčno smejali in izjavil je, da ne ljubi ženske, ampak samo moške. Kljub temu ni imel nobenih težav v svojem plemenu." [19]

Sveti ogenj okuruuo (OtjikaTjamuaha) Hererov je v Okahandji, kraju v regiji Otjozondjupa. Med preseljevanjem so ogenj ugasnili in ga hitro prenesli. Od leta 1923 do leta 2011 je bil na Red Flag Commando. Na dan Hererov 2011 je skupina najpomembnejšega voditelja Kuaime Riruaka trdila, da je bil ogenj v zadnjih 88 letih obrnjen proti vzhodu, moral pa bi biti obrnjen proti zahodu. Zato so ga odstranili in ga postavili na neznan kraj, kar je sprožilo polemiko med ovahererskimi skupnostmi. [20]

Jezik

[uredi | uredi kodo]

Kljub skupnemu jeziku in pastirski tradiciji Hereri niso homogeno ljudstvo. Glavna skupina Hererov v osrednji Namibiji (včasih imenovana pravi Hereri) je bila v kolonialnem obdobju močno pod vplivom zahodne kulture, ki je ustvarila popolnoma novo identiteto. Pravi Hereri in njihovi južni govorci Mbanderi na primer nosijo oblačila, podobna oblačilom kolonialnih Evropejcev. Tradicionalna usnjena oblačila so nosile skupine na severozahodu, kot so Himbi, Kuvali in Tjimbi, ki so tudi bolj konservativni pri drugih navadah, na primer ne kupijo postelj, ampak raje spijo v postelji, izdelani iz kravje kože. Kaokolandski in angolski Hereri so ostali osamljeni in so še vedno pastirski nomadi. [21] Hererski jezik (otjihererski) je glavni povezovalni člen med Hereri. To je bantujski jezik, ki je del družine nigersko-kongovskih jezikov. Otjihererski jezik ima veliko narečij, na primer oluthimbsko ali otjizembsko, najpogostejše narečje v Angoli je otjihimbsko, in otjikuvalsko. Razlikujejo se predvsem v glasoslovju in so precej razumljivi med seboj, čeprav so bili kuvalski, zembski in hakaonski razvrščeni kot ločeni jeziki. Standardni hererski jezik se uporablja v namibijskih medijih in se poučuje v šolah po vsej državi.

Hereri v Angoli

[uredi | uredi kodo]
Zemljevid ljudstev v Angoli, 1970 (območja s Hereri so oranžna)

V primerjavi z Namibijo je zgodovina Hererov v Angoli dramatična. Kot pastirji so se naselili severno od Namibije v pokrajini Namibe, območje, ki je bilo poseljeno le z majhnimi razkropljenimi kojsanskimi skupinami. Tam so bili nomadi ali polnomadi. Portugalska zasedba tega dela Angole v začetku 20. stoletja ni povzročila veliko odpora. Po drugi strani pa se kolonizatorji niso zanimali za puščavo Namib in njene redke prebivalce. Na ozemlju sedanjega mesta Namibe, prej je bil bi Moçâmedes, so našli sezonsko delo, ki jim je dalo možnost povezave z gospodarstvom in pridobitev denarja. V protikolonialni gverilski vojni v Angoli (1961–1974) niso sodelovali.

Med letoma 1974 in 1975 je izbruhnil oborožen spopad med tremi osvobodilnimi gibanji: MPLA (Movimento Popular de Libertação de Angola), FNLA (Frente Nacional de Libertação de Angola) in UNITA (União Nacional para a Independência Total de Angola ) v boju za mesto Lubango. [22] Po neodvisnosti Angole (1975) so hererske skupine nadaljevale svoj način življenja. Državljanska vojna v Angoli (1975–2002) se jih je komaj dotaknila, tudi z uvedbo oporišč SWAPA v jugozahodni Angoli.

Gospodarski razvoj Angole je le deloma dosegel tudi ta območja v nasprotju s sosedami, kot je Nyaneka-Nkhumbi. Gospodarsko povezovanje je še naprej omejeno, tudi možnosti za izobrazbo otrok in skrb za zdravje, večinoma se ne odzivajo na prizadevanja misijonarjev.

Domače živali

[uredi | uredi kodo]

Hereri živijo od reje domačih živali.

Govedo

[uredi | uredi kodo]
Bahimska kultura ima vsaj 30 imen za različne barve govedi ankola in še veliko več za opis različnih oblik rogov. Celo knjiga o tem je.

Govedo je pri Hererih najbolj cenjena domača žival, zato je paša goveda najpomembnejša in bistvena dejavnost. Zbiranje in trgovanje z govedom je zanje dejavnost, ki jo opravljajo moški, medtem ko ženske skrbijo za molžo, gospodinjstvo, spravilo poljščin in majhne otroke. Ker so ženske odgovorne za molžo krav, pripravljajo tudi kislo mleko, imenovano omaere. [23] Čeprav moški trgujejo z govedom, ženske opravijo večino blagovne menjave. Hereri so ponosni na svojo živino, zato zahtevajo od žensk, da nosijo klobuke, oblikovane kot kravji rogovi. Prepričani so tudi, da več goveda, ko imaš, bogatejši si, zato je govedo simbol bogastva v tej kulturi. Za praznovanja, kot so poroke, se govedo običajno uporablja kot meso, medtem ko verske ali obrede prednikov počastijo z žrtvovanjem krave ali druge živali.

Koze in ovce

[uredi | uredi kodo]

Koze in ovce uporabljajo tudi za hrano, kozje mleko za izdelavo mlečnih izdelkov. Kozja koža je zelo uporabna, lahko se uporablja za prenašanje otrok na hrbtu ali izdelavo gospodinjskih okraskov. Kozji gnoj uporabljajo za zdravstvene namene, [24] z njim zdravijo norice.

Konji in osli

[uredi | uredi kodo]

Konje in osle uporabljajo za prevoz. Pri zbiranju ali iskanju izgubljenih domačih živali moški uporabljajo konje. Prav tako jedo meso oslov, redko pa konjsko meso.

Psi in perutnina

[uredi | uredi kodo]

Moškim na lovu pomagajo psi, tudi za zbiranje živali. Hereri lovijo zaradi mesa, kože in rogov, ki jih menjajo za sladkor, čaj in tobak. Piščance redijo za hrano in jajca.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »The incredible Victorian-style fashions of Africa's Herero people«. Death and Taxes.
  2. ↑ Immaculate N. Kizza, The Oral Tradition of the Baganda of Uganda: A Study and Anthology of Legends, Myths, Epigrams and Folktales, [1], p. 21: "The Bantu were, and still are, primarily subsistence farmers who would settle in areas, clear land, organize themselves in larger units basically for protective purposes, and start permanent settlements."
  3. ↑ Mark Cocker, Rivers of Blood, Rivers of Gold: Europe's Conquest of Indigenous Peoples, Grove Press, 2001, p. 276
  4. ↑ J. D. Fage, A history of Africa, Routledge, 2002, p. 29
  5. ↑ [http://www.rogerblench.info/Archaeology/Africa/Konigswinter%202007/Konigswinter%20paper.pdf
  6. ↑ Immanuel, Shinovene (24. oktober 2014). »Rukoro chieftaincy rejected«. The Namibian. str. 1. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. oktobra 2014. Pridobljeno 10. marca 2016.
  7. ↑ Kandetu, Bob (23. oktober 2014). »Kambazembi and Rukoro Await their Reigns«. Informanté. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. marca 2016. Pridobljeno 10. marca 2016.
  8. ↑ Jan-Bart Gewald (1998) Herero heroes: a socio-political history of the Herero of Namibia, 1890-1923, James Currey, Oxford ISBN 978-0-82141-256-5
  9. ↑ Peace and freedom, Volume 40, Women's International League for Peace and Freedom, page 57, The Section, 1980
  10. ↑ "A bloody history: Namibia’s colonisation", BBC News, 29 August 2001
  11. ↑ Samuel Totten, Paul Robert Bartrop, Steven L. Jacobs (2007) Dictionary of Genocide: A-L, p.184, Greenwood Press, Westport, Conn. ISBN 978-0-31334-642-2
  12. ↑ Chalk, Frank, and Jonassohn, Kurt. The History and Sociology of Genocide: Analyses and Case Studies. Published in cooperation with the Montreal Institute for Genocide Studies. (Yale University Press: New Haven & London, 1990)
  13. ↑ UN Whitaker Report on Genocide, 1985, paragraphs 14 to 24, pages 5 to 10 Prevent Genocide International
  14. ↑ The Times (London). 7 May 1904
  15. ↑ Mahmood Mamdani (2001) When Victims Become Killers: Colonialism, Nativism, and the Genocide in Rwanda, Princeton University Press, Princeton ISBN 978-0-69105-821-4
  16. ↑ Krabbe, Alexander. »Remembering Germany's African Genocide«. OhmyNews International. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. septembra 2004. Pridobljeno 6. avgusta 2004.
  17. ↑ Deutsche Kolonialverbrechen: Bundesregierung nennt Herero-Massaker erstmals „Völkermord“ Spiegel Online, 10. Juli 2015.
  18. ↑ 1 How Societies Are Born by Jan Vansina: "Of Water, Cattle, and Kings"
  19. ↑ Boy-Wives and Female Husbands edited by Stephen Murray & Will Roscoe. Published by Saint Martin's Press in 1998. p. 190
  20. ↑ Nunuhe, Margreth (31. avgust 2011). »Holy fire relocation triggers storm«. New Era. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. maja 2012. Pridobljeno 10. marca 2016.
  21. ↑ Carvalho, Ruy Duarte (2000). Vou lá visitar pastores. Rio Mouro, Portugal: Círculo de Leitores, Printer Portuguesa Casais de Mem Martins. ISBN 972-42-2092-3.
  22. ↑ Mündliche Information des angolanischen Agronomen Júlio Artur de Morais, der über die Vakuval promoviert hat und sich damals in der Provinz Huíla aufhielt.
  23. ↑ »Herero People: Hats & History«. University of San Francisco. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. julija 2014.
  24. ↑ »Domestic Animal Farming in the Fransfontein Area«.

Literatura

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Ljudstvo Hereri.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ljudstvo_Hereri&oldid=6276313«