Pojdi na vsebino

Dolnjesrbščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Dolnjesrbščina
Materni jezikNemčija
PodročjeSaška, Brandenburg
EtničnostLužiški Srbi
Št. maternih
govorcev
6.900 (2007)[1]
Slovanski jeziki
Jezikovne oznake
ISO 639-2dsb
ISO 639-3dsb
Glottologlowe1385
ELPLower Sorbian
Linguasphere53-AAA-ba < 53-AAA-b < 53-AAA-b...-d (variacije: 53-AAA-baa to 53-AAA-bah)
Cestni znak v dolnjesrbščini v občini Dissen/Dešno

Dolnjesrbščina (pogovorno in delno samo-opisno za tujo rabo v nemščini Weydnih - Vendščina; zastarelo dolnjelužiška srbščina), je zahodnoslovanski jezik, ki ga govorijo Lužiški Srbi/Vendi v Spodnji Lužici. Skupaj z gornjesrbščino je eden od obeh pisanih jezikov v Lužici. Trenutno ga govori še okoli 7000 ljudi[2] in velja kot resno ogrožen jezik.

Območje razširjenosti

[uredi | uredi kodo]

Dolnjesrbščino govorijo danes še v nekaterih vaseh v okolici Cottbusa/Chóśebuza. Okoli krajev Vetschau/Wětošow, Lübbenau/Lubnjow in Spremberg/Grodk jezika v vsakodnevni rabi skorajda ni več srečati. Cestni znaki in oznake krajev na tem območju so dvojezični.

V letih od 1993 do 1995 so v vaseh v Spodnji Lužici izvajali preiskave o tem, koliko ljudi še vedno govori vendščino/dolnjesrbščino in kako je s starostno strukturo govorcev in stanjem jezika. Večina govorcev je živela v okolici Cottbusa/Chóśebuza v okrožju Spree-Neisse :

  • Dissen/Dešno: 28.9 % (+)
  • Fehrow/Prjawoz: 25.7 % (+)
  • Neuendorf/Nowa Wjas: 23.5 % (+)
  • Müschen/Myšyn: 21.4 % (-)
  • Preilack/Pśiłuk: 20.3 % (+)
  • Guhrow/Góry: 19.4 % (-)
  • Jänschwalde/Janšojce: 18.9 % (+)
  • Babow/Bobow: 16.6 % (-)
  • Tauer/Turjej: 16.3 % (-)
  • Drehnow/Drjenow: 16.0 % (+)
  • Döbbrick/Depsk: 15.4 % (+)
  • Merzdorf/Žylowk: 5.7 % (-)

+ = jezik dobro ohranjen/- = jezik slabo ohranjen

Opozoriti je treba, da so v preiskavo vključili tudi vse osebe z omejenim znanjem dolnjelužijščine/vendiščine. Značilno je, da - z izjemo Neuendorfa/Nowe Wjasi - v vseh vaseh, ki so ohranile dolnjesrbščino v dobrem stanju, jezik v šolah učijo ali so učili. Dolnjesrbščina je bila prvotno (okoli 17. stoletja) veliko bolj razširjena:

  • na južnem območju Berlina
  • v regiji med Königs Wusterhausen/Parsk, Beeskow/Bezkow, Storkow in Fürstenwalde/Pśibor
  • južno od mesta Frankfurt (Oder)/Frankobrod in
  • v okolici Calau/Kalawa, Guben/Gubin, Luckau/Łukow, Lübben/Lubin, Senftenberg/Zły Komorow, Ruhland/Rolany, Elsterwerda/Wikow in
  • v Sorau/Žarow (Żary) in Sommerfeld/Žemr (Lubsko), ki sta danes del Poljske, severno do Ziebingena/Zebinki (Cybinka).

Po štetju prebivalstva 1. Decembra 1900 je v okrožju Cottbus/Chóśebuz (provinca Brandenburg) govorilo 55.8 % prebivalcev vendsko.

Razvoj vendščine po okrajih
okrožje Calau/Kalawa Cottbus/Chóśebuz Guben/Gubin Luckau/Łukow Luebben/Lubin Sorau/Žarow Spremberg/Grodk
1843 30.8 71.1 1.1 0,05 3.6 5.4 64
1900 3.5 56 1.2 0 0,2 0,1 4.

Oče naš v gornjesrbščini

[uredi | uredi kodo]
Oče naš, ki si v nebesih, Wośc naś, kenľ sy na njebju,
posvečeno bodi tvoje ime, huswěśone buźi twojo mě.
pridi k nam tvoje kraljestvo, Twojo kraljestwo pśiźi.
zgodi se tvoja volja Twoja wola se stani,
kakor v nebesih tako na zemlji. ako na njebju tak teľ na zemi.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh Naś wśedny klěb daj nam źěnsa.
in odpusti nam naše dolge, A wodaj nam naśe winy,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, ako my wodawamy naśym winikam.
in ne vpelji nas v skušnjavo, A njewjeź nas do spytowanja,
temveč reši nas hudega. ale humoż nas wot togo złego.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Od 17. stoletja dalje je bil jezik izpostavljen vse večjim pritiskom saških in pruskih oblasti[3]. Knjige v dolnjesrbščini so bile zasežene in uničene, župnikom je bilo prepovedano pridigati v vendiščini, šole pa niso smele več poučevati v tem jeziku. Ko so nacionalsocialisti leta 1937 prepovedali govoriti vendsko, je bilo dolnjesrbščino v javnosti komajda slišati, čeprav so posamezniki uprli, tako pastor Bogumil Šwjela v Dissen/Dešnu z maševanjem v dolnjesrbščini. [4] 19. Maja 1941 je evangeličanski konzistorij province Brandenburg prepovedal maševati v vendščini. [5]

Po letu 1945 je država sicer podprla jezik, tudi s poukom v šolah, vendar je vsakdanja raba še naprej upadala in ga sprva tudi protestantska cerkev ni podprla.[5] Šele ko sta v petdesetih letih nemška pastorja Alfred Schmidt in Reinhardt Richter podprla cerkveno petje v vendščini, je jezik znova oživel v bogoslužju, krepi ga Podporno združenje za rabo vendščine v cerkvi (Spěchowańske towaristwo za serbsku rěc w cerkwi z. T.)[4], ki je končno leta 2006 izdalo novo vendsko pesmarico. [3]

Trenutno stanje jezika

[uredi | uredi kodo]
Dvojezično ime ulice v nemščini in dolnjesrbščini

Po mnenju UNESCO je dolnjesrbščina eden najbolj ogroženih jezikov v Evropi. [6] [7] Danes jezik še vedno govori od 7.000 do 10.000 ljudi, večinoma starejše generacije, kar pomeni, da je dolnjesrbščina v slabšem položaju kot pa je sestra v Zgornji Lužici, ki jo aktivno uporabljajo tudi mladi in otroci. Poljski sorabist Tadeusz Lewaszkiewicz meni, da dolnjesrbščino aktivno uporablja 200 govorcev in da je jezik v smrtni agoniji. [8]

Od leta 1998, po sprejetju zakona o Evropski listini in regionalnih jezikih Sveta Evrope, je dolnjesrbščina uradno priznana kot samostojen jezik, čeprav je tesno povezana z gornjesrbščino. Značilnost za dolnjesrbščino kot samostojen jezik je pisni jezik v Doljnji Lužici, ki se od gornjesrbskega pisnega jezika razlikuje.

Razna združenja in organizacije se zavzemajo za ohranitev in nego dolnjesrbske kulture in jezika. Cottbus/Chóśebuz ima tudi edino dolnjesrbsko srednjo šolo

Danes dolnjesrbščina pogreša - v nasprotju z gornjesrbščino - stabilno jedrno jezikovno področje, v katerem ga govori večina prebivalcev.

Izobraževanje

[uredi | uredi kodo]
dolnje lužiško-vendske šole B 1954/55
Lužiški vrtci in šole
(Šolsko leto 2012/2013)

Do leta 1933 je bilo šolsko izobraževanje v dolnjesrbščini-vendščini večinoma omejeno na verski pouk in kot pomoč pri pouku nemščine. V času nacionalsocializma, zlasti po letu 1937, so dolnjesrbski-vendski jezik izrinili iz šol in drugih področij javnega življenja.

Na podporo dolnjesrbščini, ki jo je bila leta 1949 zakonsko zasidrala zvezna dežela Brandenburg, je del nemškega prebivalstva, vključno s priseljenci, reagiral negativno z javnimi protesti. Starši so zahtevali, da se njihovi otroci oprostijo pouka v dolnjersrbščini oziroma da se pouk ukine, in grozili pri tem npr. z bojkotom volitev.

Že leta 1946 so v Zgornji Lužici ustanovili lužiški inštitut za izobraževanje učiteljev v Radiborju/Radworju in Kleinwelka/Mały Wjelkow, ki je prenehal delati leta 1991.

Prizadevanja jezikovne politike NDR, da bi dolnjesrbščina-vendščina pod geslom "Lužica postane dvojezična" postala še bolj pomembna, so se leta 1952 leta 1952 še dodatno okrepila. Ministrstvo za ljudsko šolstvo -kot prvi organ nemške države - ustanovil šole, v katerih se je poučevala dolnjesrbščina. V šolskem letu 1954/55 je bilo 22 šol tipa B (dolnjesrbščina kot tuj jezik). Vendar so obstajali načrti, šole v vaseh Döbbrick/Depsk, Dissen/Dešno in Drachhausen/Hochoza spremeniti v šole A (dolnjesrbščina kot učni jezik).

Leta 1952 je bila tudi ustanovljena dolnjesrbska-vendska srednja šola (od 1959 EOS) Marjana Domaškojca. dolnjesrbske-vendske šole so bile razdeljene na naslednji način:

  • Okrožje Calau/Kalawa : 1 šola
  • Okrožje Cottbus/Chóśebuz : 19 šol (+ 1 srednja šola)
  • Okrožje Forst/Baršć : 1
  • Okrožje Guben/Gubin : 1

Z izključitvijo Freda Oelßnerja iz Politbiroja se je konec petdesetih let že napovedovala sprememba narodnostne politike. Veljalo je sedaj geslo "Lužica postaja socialistična", ki mu je jezikovna politika bila podrejena. Tako imenovani 7. DB iz leta 1964 je dolnjesrbščino iz obveznega predmeta v Lužici naredil za izbirni predmet. Posledica je bil tričetrtinski padec v števila učencev, ki so se učili lužiško. Število študentov v petdesetih letih 20. stoletja do konca NDR ni bilo več doseženo. [9]

Kljub upadanju rodnosti ostaja število učencev, ki trenutno obiskujejo pouk dolnjesrbščine v Brandenburgu, nespremenjeno. Z novim projektom Witaj, ki so ga prvič predstavili leta 1998 Cottbusu/Chóśebuzu, je mogoče otrokom v vrtcu s potopitvijo v dolnjesrbski jezik približati kot "drugi materni jezik ". Danes se lahko uči in poučuje dolnjesrbščino na približno 30 šolah.

Dolnjesrbski-vendski mediji

[uredi | uredi kodo]
Glava časopisa Nowy Casnik

Prvi časopis, ki je svoje članke objavljal v dolnjesrbskem-vendskem jeziku, je bil Bramborski Serbski Casnik. Prvič se je pojavil leta 1848, kasneje ga je nasledil Nowy Casnik. Nowy Casnik je bil po prepovedi ponovno ustanovljen leta 1947, vendar sprva kot tedenski dodatek k Nowa Doba. Od leta 1954 izhaja znova kot neodvisni tednik. Danes vsebuje Nowy Casnik nemške in dolnjesrbske prispevke. Ima naklado okoli 1.100 izvodov. Dolnjelužijsko-vendska otroška revija Płomje izhaja mesečno za otroke v nakladi približno 850 izvodov.

Mesečna televizijska oddaja Łužyca teče na televiziji od leta 1992, izmenično jo vodita Anja Pohonč in Christian Matthée. Vsake tri mesece ima oddaja eno samo temo. RBB snema in oddaja po radiu večurne oddaje v dolnjesrbščini (Bramborske serbske radijo). Dolnjelužijsko-vendski mladinski program Bubak pripravljajo dolnjesrbski mladi, predvaja pa ga RBB. Tudi Sorbska kulturna revija Rozhlad, ki mesečno izhaja v Bautzenu/Budyšinu, se razume kot kulturna revija tako za zgornjo kot tudi za spodnjo Lužico. Rozhlad redno objavlja članke v dolnjesrbščini, pa tudi članke z dolnjesrbskimi vsebinami, napisanev v gornjesrbščini. Znanstvena revija Lětopis in strokovna revija Serbska šula delno vsebujeta članke v dolnjesrbščini..Domowina Verlag v Bautzenu/Budyšinu izdaja knjige tudi v dolnjesrbščini.

Prihodnost

[uredi | uredi kodo]

Dolnjesrbski jezik ima največ možnosti za preživetje na severnem območju okoli Cottbusa (Chóśebuz) in na zahodu svojega jezikovnega območja. Na jugu se danes skoraj ne govori več vendsko, čeprav so na primer v Bahnsdorfu/Bobošojce (južna spodnja Lužica) v tridesetih letih dvajsetega stoletja so skoraj vsi prebivalci govorili lužiško. Umiranje lužiških vasi zaradi premogovnikov je storilo pri tem svoje. (arhiv izginulih vasi).

literatura

[uredi | uredi kodo]
  • Helmut Faßke : Der Niedersorben Wendisch Domowina-Verlag, Bautzen 2003, ISBN 3-7420-1886-8.
  • Jodlbauer, Spieß, Steenwijk: Trenutno stanje v dolnjesrbščine Domowina-Verlag, Bautzen 2001, ISBN 3-7420-1844-2.
  • Jürgen Buchmann : Encheiridion Vandalicum. Knjiga o Vendih. Reinecke &amp; Voß, Leipzig 2012, ISBN 978-3-942901-02-4

Spletne povezave

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Dolnjesrbščina at Ethnologue (18. izd., 2015)
  2. ↑ Bundestag beschließt Stärkung der Minderheitensprachen Arhivirano 2017-08-17 na Wayback Machine. Minderheitensekretariat vom 3. Juni 2017
  3. ↑ 3,0 3,1 Werner Meschkank: Die Wenden im Festhalten und Gebrauch ihrer Muttersprache: Zum muttersprachlichen Kirchengesang der wendischen Bevölkerung in der Niederlausitz. In: Bibelarchiv Vegelahn, 12. Oktober 2009.
  4. ↑ 4,0 4,1 Detlef Kobjela und Werner Meschkank: Vom Regenzauberlied bis zur wendischen Pop-Ballade: Ein Beitrag zur Musikgeschichte der Lausitz unter besonderer Darstellung der niedersorbischen Musikgeschichte. In: Podstupimske pśinoski k Sorabistice = Potsdamer Beiträge zur Sorabistik, 2000/3 (2000), S. 41–44.
  5. ↑ 5,0 5,1 Detlef Kobjela und Werner Meschkank: Vom Regenzauberlied bis zur wendischen Pop-Ballade: Ein Beitrag zur Musikgeschichte der Lausitz unter besonderer Darstellung der niedersorbischen Musikgeschichte. In: Podstupimske pśinoski k Sorabistice = Potsdamer Beiträge zur Sorabistik, 2000/3 (2000), S. 40.
  6. ↑ Brandenburg will niedersorbische Sprache stärker fördern Berlin.de vom 21. Juni 2016
  7. ↑ nach UNESCO Bericht Languages in Danger von 2009, vgl. Lower Sorbian Endangered Languages Projekt
  8. ↑ Tadeusz Lewaszkiewicz im Nowy Casnik, Januar 2016
  9. ↑ Edmund Pech: Die Sorbenpolitik der DDR, 1949–1970. In: Schriften des Sorbischen Instituts, Band 21. Domowina-Verlag, Bautzen 1999, ISBN 978-3-7420-1807-6, S. 119.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Dolnjesrbščina&oldid=6116879«