Pojdi na vsebino

Viktor Janukovič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Viktor Janukovič
Portret
Predsednik Ukrajine
Na položaju
25. februar 2010 – 22. februar 2014
PredhodnikViktor Juščenko
NaslednikAleksander Turčinov (v. d.)
Osebni podatki
RojstvoВіктор Федорович Янукович
9. julij 1950({{padleft:1950|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:9|2|0}})[1][2][3] (74 let)
Jenakijeve[d][1]
Politična strankaStranka regij
Alma materDržavna tehnična univerza v Donecku
Poklicinženir, ekonomist, politik, pravoznanec, diplomat, predavatelj
Podpis

Viktor Fedorovič Janukovič (ukrajinsko Віктор Федорович Янукович, rusko Виктор Фёдорович Янукович), ukrajinski politik, * 9. julij 1950, Jenakijeve, Ukrajinska SSR, danes Ukrajina.

Janukovič je bil predsednik vlade Ukrajine med letoma 2002 in 2004, 2004 in 2005 ter 2006 in 2007 ter od 2010 do odstavitve po Revoluciji dostojanstva leta 2014 predsednik Ukrajine. Od februarja 2014 živi v izgnanstvu v  Rusiji.[4]

Janukovič je bil od leta 1997 do 2002 guverner Donecke oblasti v vzhodni Ukrajini. Od 21. novembra 2002 do 7. decembra 2004 in od 28. decembra 2004 do 5. januarja 2005 je bil premier Ukrajine pod predsednikom Leonidom Kučmo.

Oranžna revolucija

[uredi | uredi kodo]

Janukovič se je prvič potegoval za predsednika leta 2004: napredoval je v drugi krog volitev in bil sprva razglašen za zmagovalca proti nekdanjemu premierju Viktorju Juščenku. Vendar so volitve naletele na mnoge obtožbe o volilnih goljufijah in ustrahovanju volivcev. To je povzročilo množične proteste državljanov in kijevski Majdan Nezaležnosti je postal prizorišče Oranžne revolucije. Ukrajinsko vrhovno sodišče je razveljavilo drugi krog volitev in odredilo njegovo novo izvedbo. Janukovič je ponovitev volitev izgubil proti Juščenku. Drugič je bil predsednik vlade od 4. avgusta 2006 do 18. decembra 2007 pod predsednikom Juščenkom.

Evromajdan

[uredi | uredi kodo]

Janukovič je bil leta 2010 izvoljen za predsednika države in premagal premierko Julijo Timošenko. Mednarodni opazovalci so volitve ocenili kot svobodne in poštene.[5] Novembra 2013 se je začela vrsta dogodkov, ki so privedli do njegove odstavitve z mesta predsednika.[6][7][8] Janukovič je zavrnil čakajoči pridružitveni sporazum z Evropsko unijo, za katerega je prej trdil, da ga podpira,[9] in se namesto tega odločil za reševanje ruskega posojila in tesnejše vezi z Rusijo. To je povzročilo proteste in zasedbo kijevskega Trga neodvisnosti, vrsto dogodkov, ki so jih zagovorniki približevanja Ukrajine Evropski uniji poimenovali Evromajdan. Januarja 2014 so prerasli v smrtonosne spopade na Trgu neodvisnosti in na drugih območjih po državi, ko so se ukrajinski državljani soočili z Berkutom in drugimi posebnimi policijskimi enotami.[10] Februarja 2014 se je zdelo, da je Ukrajina na robu državljanske vojne, saj so nasilni spopadi med protestniki in posebnimi policijskimi silami terjali preko 100 smrtnih žrtev in več tisoč ranjenih.[11][12][13][14]

Revolucija dostojanstva

[uredi | uredi kodo]

Janukovič je 21. februarja 2014 trdil, da je po dolgih razpravah dosegel dogovor z opozicijo.[15] Kasneje istega dne je pobegnil iz prestolnice v Harkov in izjavil, da ne namerava odstopiti.[16] Po besedah guvernerja Harkovske oblasti, Mihajla Dobkina, je Janukovič »obupano skušal preprečiti, da bi obisk izgledal kot pobeg«.[17] V naslednjih dneh je Janukovič trdil, da ni pobegnil in da naj bi v Kijevu streljali na njegov avtomobil.[18]

Odstavitev s položaja predsednika

[uredi | uredi kodo]

Ukrajinski parlament je 22. februarja 2014 izglasoval njegovo odstranitev s položaja in razpis novih volitev z utemeljitvijo, da se je "odvezal opravljanja svojih ustavnih dolžnosti" in dejansko odstopil,[19] namesto da bi sledil postopku obtožbe zaradi kaznivih dejanj iz 108. člena ukrajinske ustave.[20] Parlament je 25. maj določil kot datum izrednih volitev,[20][21][22][23] dva dni pozneje pa je izdal nalog za njegovo aretacijo in ga obtožil »množičnega pobijanja civilistov«.[24] Istega dne je parlament izglasoval izpustitev njegove nasprotnice, bivše premierke Julije Timošenko,[25] ki je bila zaprta od 2011, po mnenju mnogih zaradi političnega maščevanja Janukoviča. Njen izpust je bil en izmed neizpolnjenih pogojev EU za podpis sporazuma o trgovanju.[26]

Pobeg v Rusijo

[uredi | uredi kodo]

Po poročanju ukrajinskih mejnih policistov, je Janukovič skušal iz Ukrajine pobegniti z najetim letom iz Donecka, vendar so ga ustavili.[27] Putin in Janukovič sta kasneje povedala, da so mu ruske sile omogočile odleteti v Rusijo 24. februarja 2014.[28] 26. februarja je bil opažen v hotelu v Moskvi.[29] Isti dan je po besedeh ruskega politika Olega Mitvola, Janukovič kupil vilo v Moskvi za 52 milijonov ameriških dolarjev.[30]

V izgnanstvu

[uredi | uredi kodo]

Po pobegu je Janukovič izvedel več tiskovnih konferenc. V eni od teh je dejal, da ostaja »legitimni vodja ukrajinske države, ki so ga s prostim glasovanjem izvolili ukrajinski državljani«.[31] 4. marca je ruski predstavnik v Organizaciji združenih narodov rekel, da je Janukovič Putina prosil, naj Rusija pošlje vojsko v Ukrajino, da bi »zaščitila civiliste«.[32] Rusko aneksacijo Krima je Janukovič označil za »tragedijo«, nelegitimni referendum o priključitvi Krima za »obliko protesta« ter dejal, da bi Putina poskušal prepričati, naj Krim vrne. Za aneksacijo je okrivil začasnega predsednika Ukrajine Oleksandra Turčinova.[33]

Janukoviču je 18. junija 2015 parlament uradno odvzel naziv predsednika.[34] 24. januarja 2019 ga je ukrajinsko sodišče v odsotnosti obsodilo na trinajst let zapora zaradi veleizdaje.[35]

V anketi ukrajinske nevladne organizacije Center Razumkova aprila 2014, je le 4,9% vprašanih odgovorilo, da bi si želelo povratek Janukoviča na mesto predsednika.[36]

23. maja 2022 je Pečersko okrožno sodišče v Kijevu odredilo aretacijo Janukoviča. Nekdanjega predsednika je v odsotnosti obsodilo zaradi veleizdaje, ki naj bi jo zagrešil ob podpisu sporazuma z Rusko federacijo o najemu pomorskih objektov na polotoku Krim. Janukovič se na sodbo sodišča ni odzval.[37][38]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 Ray M. Encyclopædia Britannica
  2. ↑ Brockhaus Enzyklopädie
  3. ↑ Davos 2014 Participant List
  4. ↑ Roth, Andrew (25. januar 2019). »Ukraine's ex-president Viktor Yanukovych found guilty of treason«. The Guardian (v britanski angleščini). ISSN 0261-3077. Pridobljeno 28. maja 2020.
  5. ↑ »Yanukovych set to become president as observers say Ukraine election was fair«. The Guardian. 8. februar 2010.
  6. ↑ Rajan Menon (28. januar 2014). »Ukraine: Is Yanukovych Finished?«. The National Interest. str. 3. Pridobljeno 30. januarja 2014.
  7. ↑ Kathy Lally (11. marec 2014). »Ousted Ukraine president warns of civil war, criticizes U.S. for aiding current government«. The Washington Post. Pridobljeno 17. marca 2014.
  8. ↑ Maxim Eristavi (2. marec 2014). »How Ukraine's Parliament Brought Down Yanukovych«. The Daily Beast. Pridobljeno 17. marca 2014.
  9. ↑ »Ukrainian president asks for laws to be passed to facilitate EU association agreement«. Euronews. 3. september 2013. Arhivirano iz spletišča dne 17. novembra 2020. Pridobljeno 23. januarja 2014.Balmforth, Richard (3. september 2013). »Ukraine leader urges pro-Europe drive despite Kremlin pressure«. Reuters. Arhivirano iz spletišča dne 28. aprila 2016. Pridobljeno 5. julija 2021.
  10. ↑ Kuzio, Taras (14. november 2012). »Berkut Riot Police Used to Falsify Ukrainian Parliamentary Elections«. Eurasia Daily Monitor. The Jamestown Foundation. 9 (209). Pridobljeno 18. oktobra 2015.
  11. ↑ »Ukraine Violence Leaves at Least 10 Dead«. ABC News. 18. februar 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. decembra 2008. Pridobljeno 18. februarja 2014.
  12. ↑ »Ukraine: Speaker Oleksandr Turchynov named interim president«. BBC News. 23. februar 2014.
  13. ↑ »На Грушевского за сутки пострадали 1400 человек - оппозиция«. LIGA (v ruščini). 21. januar 2014. Pridobljeno 1. januarja 2024.
  14. ↑ »Ukraine protests timeline«. BBC News. 23. februar 2014.
  15. ↑ Shiv Malik; Aisha Gani; Tom McCarthy (21. februar 2014). »Ukraine crisis: deal signed in effort to end Kiev standoff«. The Guardian. Pridobljeno 19. oktobra 2015.
  16. ↑ Frizell, Sam (22. februar 2014). »Ukraine Protestors Seize Kiev As President Flees«. Time (v ameriški angleščini). ISSN 0040-781X. Pridobljeno 1. januarja 2024.
  17. ↑ Higgins, Andrew; Kramer, Andrew E. (4. januar 2015). »Ukraine Leader Was Defeated Even Before He Was Ousted«. The New York Times (v ameriški angleščini). ISSN 0362-4331. Pridobljeno 1. januarja 2024.
  18. ↑ »Ukrainian ex-leader Viktor Yanukovych vows fightback«. BBC News. 28. februar 2014.
  19. ↑ »Rada removes Yanukovych from office, schedules new elections for May 25«. Interfax Ukraine.
  20. ↑ 20,0 20,1 Andrew Higgins; Andrew E.Kramer (22. februar 2014). »Archrival Is Freed as Ukraine Leader Flees«. The New York Times. Pridobljeno 23. februarja 2014.
  21. ↑ Stern, David (22. februar 2014). »Ukrainian MPs vote to oust President Yanukovych«. BBC News. Pridobljeno 17. marca 2014.
  22. ↑ »Офіційний портал Верховної Ради України«. Vrhovna rada. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. marca 2014.
  23. ↑ Рада скинула Януковича [Parliament dropped Yanukovych] (v ukrajinščini). 22. februar 2014. Pridobljeno 19. oktobra 2015.
  24. ↑ »Ukraine's new government is not legitimate – Dmitry Medvedev: Warrant out for former president Viktor Yanukovych's arrest on charges relating to deaths of civilians«. The Guardian. 24. februar 2014. Pridobljeno 24. februarja 2014.
  25. ↑ »Ukraine's Yanukovych missing as protesters take control of presidential residence in Kiev«. washingtonpost.com. Washington Post. 22. februar 2014. Pridobljeno 1. januarja 2024.
  26. ↑ »Ukraine ex-PM Tymoshenko calls for protests to continue«. BBC News (v britanski angleščini). 22. februar 2014. Pridobljeno 1. januarja 2024.
  27. ↑ »Пограничники отказались выпустить самолет Януковича из Донецка«. Зеркало недели | Дзеркало тижня | Mirror Weekly. Pridobljeno 1. januarja 2024.
  28. ↑ »Янукович заявляет, что когда Рада голосовала за постановление о его самоустранении, он был в Донецке«. Интерфакс-Украина (v ruščini). Pridobljeno 1. januarja 2024.
  29. ↑ »Источники РБК: Виктор Янукович находится в Подмосковье :: Политика :: Top.rbc.ru«. web.archive.org. 27. februar 2014. Arhivirano iz prvotnega dne 27. februarja 2014. Pridobljeno 1. januarja 2024.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  30. ↑ »Янукович купил дом в Барвихе за $52 млн - российский политик«. korrespondent.net (v ruščini). Pridobljeno 1. januarja 2024.
  31. ↑ »Yanukovych reportedly declares he is Ukraine's president and plans press conference in Russia on Feb. 28«. Kyiv Post. 27. februar 2014. Pridobljeno 27. februarja 2014.
  32. ↑ »Ukraine's Yanukovych asked for troops, Russia tells UN«. BBC News (v britanski angleščini). 3. marec 2014. Pridobljeno 1. januarja 2024.
  33. ↑ »Ukraine crisis: Viktor Yanukovych decries Crimea 'tragedy'«. BBC News (v britanski angleščini). 2. april 2014. Pridobljeno 1. januarja 2024.
  34. ↑ »Published law deprives Yanukovych of presidential rank«. Ukrainian Independent Information Agency. 17. junij 2015.
  35. ↑ »Ukrainian court sentences ex-president Yanukovich to 13 years in prison«. Reuters. 24. januar 2019. Pridobljeno 8. marca 2019.
  36. ↑ »Менше 5% українців хочуть повернення Януковича в крісло президента«. Українська правда (v ukrajinščini). Pridobljeno 1. januarja 2024.
  37. ↑ »Суд надав дозвіл на арешт Януковича за підписання "Харківських угод": деталі«. myukraine.in.ua (v ukrajinščini). Pridobljeno 28. aprila 2023.
  38. ↑ »Ukrainian court orders ex-president's arrest in absentia on treason charge«. Reuters (v angleščini). Reuters. 23. maj 2022. Pridobljeno 28. aprila 2023.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Viktor_Janukovič&oldid=6262247«