Pojdi na vsebino

Tomaž Hren

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Predloga:Infopolje Škof,Pedofil

Tomaž Hren (tudi Kren, Chrön), slovenski rimskokatoliški duhovnik, ljubljanski škof, mecen, * 13. november 1560, Ljubljana, † 10. februar 1630, Gornji Grad.

Hren se je rodil v Ljubljani leta 1560 tedanjemu ljubljanskemu županu Lenartu Hrenu in njegovi ženi Uršuli (r. Žitnik). Po smrti očeta je za njegovo vzgojo poskrbel njegov stric, profesor etike na dunajski univerzi, Gašper Žitnik.[1][2][3]

Leta 1573 se je vpisal v jezuitsko šolo v Gradcu.[4] Leta 1588 je prejel sveto mašniško posvečenje, ko je bil imenovan tudi na kanoniški položaj, ki ga je prej zasedal Primož Trubar.[1] Leta 1597 je bil imenovan za ljubljanskega škofa, potrjen je bil leta 1599.[4] Bil je vodilni protireformator na Kranjskem,[5] reformacija je bila v ljubljanski škofiji med letoma 1600 in 1603 zatrta.[6] Kljub temu pa je obdržal Dalmatinov prevod Svetega pisma in zanj dobil papeško dovoljenje za uporabo ter s tem ohranil njegovo jezikovno in literarno izročilo.[4] Od leta 1614 do 1621 je bil namestnik deželnega glavarja.

Hren je hotel ustanoviti založbo v Ljubljani; Janezu Čandku (tudi Čandik[7]) je omogočil natis evangelijev in poslanic (Evangelia inu listuvi, 1613),[8] sam pa je prepisal besedilo, ki je temeljilo na Trubarjevih oz. Dalmationovih prevodih.[4] V Gornjem Gradu je za izobraževanje duhovnikov ustanovil Collegium Marianum.[9] Hren je podpiral tudi liturgično glasbo, v Gornjem Gradu je naročil izdelavo novih orgel.[1]

Hren je umrl v Gornjem Gradu, kjer je tudi pokopan.[10]

Slovenizirane zapise najdemo že leta 1832 kot Tomash Hren,[11] Tomaž Kren leta 1848,[12] Tomaž Hren leta 1849,[13] Tomaž Chrön leta 1854,[14] in Tomaž Chroen leta 1907.[15]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 »Hren, Tomaž (1560–1630) - Slovenska biografija«. www.slovenska-biografija.si. Pridobljeno 26. maja 2023.
  2. ↑ Medved, Drago (2013). Slowenisches Wien. Grafika Gracer. str. 40 f. ISBN 978-961-6487-61-0. Pridobljeno 26. septembra 2022.
  3. ↑ Valenčič, Vlado. »Žitnik, Gašper, palatinski grof«. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija.
  4. ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 Rajhman, Jože, & Emilijan Cevc. 1990. Tomaž Hren. Enciklopedija Slovenije, vol. 4, pp. 50–51. Ljubljana: Mladinska knjiga.
  5. ↑ Bogoslovni vestnik 8 (1928): 21.
  6. ↑ Lutar Ivanc, Aleksandra. 2006. Album slovenskih književnikov. Ljubljana: Mladinska knjiga, p 14.
  7. ↑ Janež, Stanko. 1957. Zgodovina slovenske knjizevnosti: Druga, predelana izdaja s sodelovanjem miroslava ravbarja. Maribor: Obzorja, p. 110.
  8. ↑ Ahačič, Kozma. 2012. Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758). Ljubljana: ZRC, p. 18.
  9. ↑ Snoj, Jurij, et al. 2012. Zgodovina glasbe na Slovenskem I: Od začetkov do konca 16. stoletja. Ljubljana: ZRC, p. 426.
  10. ↑ Škulj, Edo. 1998. Hrenov simpozij v Rimu. Ljubljana: Mohorjeva družba, p. 81.
  11. ↑ »Krajņski Plutarzhik. Deşetka Şhkofov, Krajnzov«. Krajnşka Zhebeliza. 3: 51. 1832. Hren Tomash, şhkof Iblaņski
  12. ↑ »Kristijanstvo per Slovencih«. Slovenski cerkveni časopis. Št. 3. 15. julij 1848. str. 18. Pridobljeno 26. januarja 2022. Léta 1599 je jél škof Tomaž Kren na Krajnskim in spodnjim Štajerskim krivo véro izganjati
  13. ↑ »Krajnski Plutarčik. Desetka Škofov, Krajncov«. Krajnska čbelica (2nd reprinting). 3: 44. 1849. Hren Tomaž, škof Iblanski
  14. ↑ »Ogled po Slovenskim«. Zgodnja Danica: katoliški cerkveni list. Št. 11. 16. marec 1854. str. 47. Pridobljeno 26. januarja 2022. pozneje, ko je škof Tomaž Chrön avguštinijane zopet poklical
  15. ↑ Novak, Josip (1907). »Zgodovina brezoviške župnije«. Zgodovinski zbornik. 15 (59): 932. Pridobljeno 26. januarja 2022. Ljubljanski Škof Tomaž Chroen je napominani oltar na prošnjo občanov posvetil dne 9. junija leta 1602.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Tomaž_Hren&oldid=6333885«