Iliri

Za druge pomene glej Ilir.

Iliri (starogrško Ἰλλυριοί, latinizirano: Illyrioί, latinsko Illyrii, Illyri), skupina plemen, ki so že pred letom 2000 pr. n. št. naseljevala del zahodnega Balkana in skrajni jugovzhodni del obale Apeninskega polotoka Ozemlje, naseljeno z Iliri, so grški in rimski avtorji imenovali Ilirija in je obsegalo večino bivše Socialistične federativne republike Jugoslavije in severne Albanije med Jadranskim morjem na zahodu, rekama Dravo na severu in Moravo na vzhodu in izlivom Vjose na jugu.

Zemljevid Ilirije.

Ilirska plemena so v pisnih virih prvič omenjena v Periplu ali Obalnem potovanju, antičnem besedilu iz 4. stoletja pr. n. št. Omenjena plemena, ali vsaj nekatera od njih, so imeli za »prave Ilire« (Illyrii Proprie Dicti). Pravi Iliri so imeli verjetno skupen ilirski jezik.

Rimljani so deželo osvojili leta 229 pr. n. št. in jo poimenovali Ilirikum. Po razpadu rimskega je območje leta 395 prišlo pod Bizantinski imperij. Iliri so se izognili asimilaciji. Do 5. stoletja je bilo krščanstvo uveljavljeno. Isti čas so zaznamovali vpadi Vizigotov, Hunov in Ostrogotov, kasneje, med 6. in 8. stoletjem, pa so obmorska območja Balkana zavzela slovanska plemena. Ilirsko poreklo se še danes pripisuje tudi nekaterim antičnim ljudstvom v Italiji, predvsem Japigom, Davnom in Mesapom, ki so se najverjetneje priselila iz Ilirije.

Ilirska ljudstva sama sebe nikoli niso imela za Ilire in niso zase uporabljala tudi nobenega drugega skupnega imena. Zdi se, da se je ime Iliri najprej uporabljalo samo za določena plemena, ki so z antičnimi Grki prvič prišla v stik v bronasti dobi, kasneje pa se je razširilo tudi na druga plemena s podobnim jezikom in običaji.

Iliri v grški mitologiji

V grški mitologiji sta imela grško-feničanski kralj Kadem in boginja Harmonija sina Ilirija, ki je zavladal Iliriji in postal eponimni prednik vseh ilirskih ljudstev. Ilirij je imel sinove Enheleja, Avtarija, Dardana, Meda, Tavla in Perheba in hčerke Parto, Daorto, Dasaro in druge, ki so postali predniki Tevlantov, Partinov, Dardanov, Enhelejev, Avtariatov, Dasaretov in Daorsov. Avtarij je imel sina Panonija (ali Peona), ki je imel sinova Skordiska in Tribala.

Kasnejša različica mita pravi, da sta imela kiklop Polifem in morska nimfa Galateja sinove Kelta, Gala in Ilirija. Kasnejši mit bi lahko izviral iz podobnosti Keltov, Galcev in Ilirov.

Poreklo

Etnogeneza Ilirov

Zgodovinski začetek ljudstev, ki so se kasneje imenovala Iliri, sega približno v leto 1000 pr. n. št., njihovo poreklo pa je za sodobne zgodovinarje še vedno uganka. Strokovnjaki se strinjajo, da so se etno-lingvistični predniki Ilirov, tako imenovani Prailiri, odcepili od glavnega praindoevropskega jezikovnega debla že pred železno dobo. Trenutne teorije o poreklu Ilirov temeljijo na skromnih ostankih materialne kulture, ki so jih odkrili na njihovem ozemlju, toda arheološka odkritja sama po sebi niso zadostna, da bi odgovorila na vprašanje o etnogenezi Ilirov.

Kdaj so Protoiliri postali posebna narodnostna skupina, ostaja nejasno. Nastali so v železni dobi iz širše prabalkanske skupine ljudstev, zaradi popolnega nepoznavanja njihovega jezika pa je težko določiti, katera skupine se lahko na etnolingvistični osnovi razvrsti med Ilire. Mnoga plemena, ki so se še nedavno uvrščala med Ilire, se zdaj uvrščajo med Venete.

Starejša teorija Gustava Kossinna trdi, da so se Iliri naselili na Balkan iz Lužice v Nemčiji okoli leta 1300 pr. n. št. in s tem sprožili selitev Grkov.

Sarajevska arheologa Alojz Benac in Borivoj Čović sta v 1960. letih za etnogenezo Ilirov predlagala model avtohtonosti, ki je v glavnem ovrgel prejšnja mišljenja o Ilirih kot prišlekih. Po njunem mnenju so železnodobne skupnosti na Balkanu, poznane kot Iliri, večinoma avtohtone in da občasna priseljevanja, na primer halštatske selitve in širitev latenske kulture v 4. in 3. st. pr. n. št., niso bistveno spremenile etničnega jedra domačega prebivalstva. Njuno teorijo podpirajo tudi albanski arheologi za južnoilirska plemena, medtem ko Aleksandar Stipčević trdi, da je najbolj prepričljiv model za etnogenezo Ilirov, razen Liburnov, popolna avtohtonost.

Identiteta in razširjenost

Ilirska nahajališča

Ime Iliri (Illyrioi) so antični Grki uporabljali za poimenovanje svojih severnih sosedov. Nanašalo se je verjetno na obširno in slabo razločljivo skupino ljudstev, za katera še danes ni jasno, v kolikšni meri so bila jezikovno in kulturološko homogena. Ilirska plemena sama sebe nikoli niso imela za Ilire in zase niso uporabljala tudi nobenega drugega skupnega imena. Izraz Ilyrioi je verjetno nastal iz imena enega samega ljudstva, ki je bilo zaradi svoje bližine dobro poznano vsem Grkom. To se je zgodilo že v bronasti dobi, ko so grška plemena mejila na tako imenovane Prave Ilire (latinsko: Illyrii Proprie Dicti), najbolj južno ilirsko pleme tistega časa, ki je naseljevalo Zetsko ravnico v sedanji Črni gori. Illyrioi so očitno naseljevali majhno in dobro prepoznavno ozemlje ob južni jadranski obali okoli Skadarskega jezera na meji med sedanjo Črno goro in Albanijo. Ime se je kasneje razširilo in se začelo uporabljati tudi za druga, etnično drugačna ljudstva, na primer za Liburne, Dalmate, Japode in Panonce. Kakorkoli že, večina sodobnih strokovnjakov je prepričanih, da so bili Iliri zelo raznovrstna skupnost.

Plinij Starejši v svoji enciklopediji Naturalis Historiæ izraz Iliri dosledno uporablja samo za Prave Ilire, ki so bili ena od skupnosti v rimski južni Dalmaciji. Obširnejša raba imena Iliri je razvidna iz odlomka v Apijanovi Illyriki, ki pravi, da so Iliri živeli "onstran Makedonije in Trakije od Haonije in Tesprotije do reke Donave".

Zgodovina

Helenistično obdobje

Osrednja in severna ilirska in sosednja plemena v rimskem obdobju

Južna ilirska in severozahodna grška plemena v 4.-3. stoletju pr. n. št.

Iliri so se v grškem zgodovinopisju prvič pojavili v 4. stoletju pr. n. št. Na osrednjem Balkanu so ustanovili več kraljestev. Prvi poznani ilirski kralj je bil Bardilis. Kraljestva so se pogosto vojskovala z antično Makedonijo, poznani pa so bili tudi ilirski pirati, ki so ogrožali trgovanje v južnem Jadranu.

Grki so imeli močan vpliv na ilirske Daorse, ki so bili naseljeni v delti reke Neretve. Njihovo središče je bil Daorson v sedanjih Oršanićih pri Stolcu v Hercegovini, ki je postal glavno središče klasične ilirske kulture. Mesto je bilo v 4. st. pr. n. št. obdano s pet metrov visokim obzidjem, zgrajenim iz velikih trapezastih kamnitih blokov, podobno tistemu v Mikenah. Daorsi so kovali svoje bakrene novce in izdelovali bakrene skulpture. Iliri z dalmatinske obale so pod vodstvom Ardijejcev osvojili grške kolonije na jadranskih otokih, njihova slavna kraljica Tevta in njeni nasledniki pa so se vojskovali z Rimljani.

V ilirskih vojnah so Rimljani opustošili ilirska naselja in zatrli piratstvo, zaradi katerega je trpelo italijansko trgovanje na južnem Jadranu.. Prvo vojno so sprožili leta 229 pr. n. št. proti kraljici Tevti, drugo leta 219 pr. n. št. proti Demetriju Hvarskemu in tretjo leta 168 pr. n. št. proti kralju Genciju. V prvi ilirski vojni je rimsko ladjevje prvič v zgodovini prečilo Jadransko morje.

Rimska republika je v 2. st. pr. n. št. popolnoma podjarmila Ilire in leta 167. pr. n. št. ustanovila svojo provinco Ilirik. Po Avgustovi zadušitvi velike ilirske vstaje so Rimljani Ilirik razdelili na provinci Panonijo na severu in Dalmacijo na jugu.

Rimska in bizantinska vladavina

Rimska provinca Ilirik je zajela večino ilirskega ozemlja. Raztezala se je od reke Drilon v sedanji Albaniji na jugu do Istre na zahodu, reke Save na severu in Jadranskega morja na jugu. Glavno mesto province je bila Salona pri današnjem Splitu. Večina ilirskih ozemelj je v naslednjih stoletjih ostal del Ilirika oziroma Panonije in Dalmacije, razen skrajnega južnega dela, ki je postal provinca Epirus Nova.

Bizantinci so na ozemlju ilirskih provinc ustanovili prefekturo Ilirik, katero so v 6. stoletju preplavili Slovani in na njenem ozemlju v 7. stoletju ustanovili svoje prve države: Prvo bolgarsko cesarstvo, srednjeveško Srbijo, vojvodino Hrvaško in zgodnje Bosansko kraljestvo.

Iliri v grško-rimski etnografiji

Ilirski plemič v bojni opravi

Grki in Rimljani so Ilire opisovali kot krvoločno, nepredvidljivo, vzkipljivo in bojevito ljudstvo. Nanje in na vse druge severne barbare so gledali kot na divjake z roba nijhovega civiliziranega sveta. Takšno gledanje bi lahko bilo posledica strahu pred njimi in njihovo vztrajnostjo v boju proti njim. Polibij (3. stoletje pr. n. št.) piše, da so "Rimljani osvobodili Grke od sovražnikov vsega človeštva".

Rimljani opisujejo Ilire kot visoke in močno grajene ljudi. Herodijan (okoli 170-240) piše, da so "Panonci visoki in močni in vedno pripravljeni na boj in soočanje z nevarnostjo, toda tooglavi". Njegovo mnenje je seveda lahko še eden od stereotipov, ki so jih Rimljani uporabljali za prikaz barbarov. Rimski zgodovinar Livij (59 pr. n. št.-17 n. št.) o njih piše:

"... na obali Italije je pomanjkanje pristanišč, na drugi strani (Jadrana) pa so divjaški Iliri, Liburni in Histri, ki se na splošno ukvarjajo s piratstvom in prihajajo vse do obal Venetov."

Religija

Iliri so prakticirali mnogoboštvo. Na severu je prevladoval kult Sonca, v srednji Dalmaciji kult Meseca, na jugu pa kult kače. Imeli so mnogo bogov, od katerih so bili mnogi samo lokalni. Histri so imeli bogove Eja, Melesoka, Borija in Irija, Liburni Anzotiko, ki je istovetna z rimsko boginjo Venero, in Ico, ki ima svoj kip v Plominu. Poleg njih so imeli še Jutosika, Latra in Sentona. Glavni bog Japodov je bil Bindus, zaščitnik izvirov in voda, ki je povezan z rimskim Neptunom. Armat je bil lokalni bog vojne v Dalmaciji, Termin zaščitnik medu, Taden pa je bil istoveten z Apolonom. Mesto Rizon je imelo svojega zaščitnika Medavra, ki je bil verjetno bog zdravilstva. Upodabljali so ga kot jezdeca s kopjem v roki. Na jugu ilirskega področja so častili božanski kačji par Drakona in Draceno. Silvana so imeli za boga pašnikov, pastirjev in čred, medtem ko je bila Diana boginja lova in divjadi. Silvan se je na reliefih pogosto upodabljal kot božanstvo, ki igra na piščal, okoli njega pa v kolu plešejo običajno štiri nimfe. Število nimf je na različnih reliefih različno. Nimfe so prikazane kot pomanjlkjivo oblečena mlada dekleta. V ilirski mitologiji so se nimfe ljudem prikazovale po planinah in ob potokih, živele pa so globoko v gozdovih.

Iliri so okoli vratu nosili amulete, da bi jih varovali pred grdimi pogledi.

V ilirskem obredju je pomembno vlogo igralo tudi žrtvovanje ljudi. Arijan omenja poglavarja Klejta, ki je pred bitko z Aleksandrom Velikim žtrvoval tri fante, tri dekleta in tri ovne.

Pogrebni običaji

Iliri so svoje pokojne najpogosteje pokopavali v gomilah iz zemlje in kamenja skupaj z grobnimi pridatki, na primer orožjem, okrasjem, oblačili in lončevino, ki so bili pokojnemu potrebni v posmrtnem življenju. Višina gomile je bila povezana s statusom pokojnega. Uporabljali so tudi žarne pokope. Med pogrebom so plesali pogrebna plese. Nekateri Iliri so pokojne pokopavali pod svojimi hišami, Liburni tudi v skrčenem položaju.

Ilirski jezik

Jirečkova črta; meje držav so iz maja 2006

Iliri so doživeli različne stopnje keltizacije, helenizacije, romanizacije, in kasneje slovanizacije.

O ilirščini je zaradi popolne odsotnosti pisnih dokumentov znano samo to, da je spadala med indoevropske jezike. Brez odgovora je celo vprašanje, ali je bila kentumski ali satemski jezik, vsekakor pa ni bila enoten jezik. Velika večina našega znanja o ilirščini temelji na mesapščini, za katero se zaradi razdrobljenih virov ne da zanesljivo trditi, da je spadala med ilirska narečja. Med poznavalci kljub temu prevladuje mnjenje, da je bila mesapščina v nekaterih pogledih sorodna z ilirščino.

Domneva, da so bili ilirski jeziki sorodni z venetščino, je opuščena. Nekateri strokovnjaki so ilirske jezike povezovali tudi s sosednjimi tračanskimi jeziki, vedar tudi ta domneva ni dobila splošne podpore.

Vsi omenjeni jeziki so zelo verjetno izumrli v 5. stoletju n. št., čeprav se na albanščino še vedno gleda kot na potomko ilirskih narečij, ki so se v srednjem veku ohranila v odmaknjenih goratih področjih Balkana. Narečja, iz katerih se je razvila albanščina, bi lahko preživela ponekod ob meji med latinskim in grškim in jezikovnim vplivom, se pravi na meji med Rimskim in Bizantinskim cesarstvom (Jirečkova črta). Alternativna hipoteza, ki jo zagovarjajo nekateri novejši jezikoslovci, trdi, da so Albanci potomci Dačanov ali Tračanov.

Arheološka nahajališča

Na zahodnem Balkanu je zelo malo ostankov iz bronaste dobe, povezanih z Iliri. Slabo poznana so tudi njihova naselja. Izjema je naselje Pod pri Bugojnu v zgornji dolini Vrbasa in nekaj hribnih naselij v zahodni Srbiji. Najpomembnejša arheološka gradiva prihajajo s pokopališč, ki so bila običajno sestavljena iz majhne skupine gomil (tumulov). Na pokopališčih v Belotiću in Beli Crkvi v severo-zahodni Srbiji so potekali obredi pokopavanja in kremiranja, kar dokazujejo majhne kamnite grobnice in žare. V grobovih so poleg kamnitih tudi kovinski pridatki. Večina ostankov je iz razvite srednje bronaste dobe.

Človeški ostanki kažejo, da so bili moški v povprečju visoki največ 165 cm, ženske pa 153 cm.

Iliri kot etnična skupina s prepoznavno izoblikovano kulturo in umetnostjo so se pojavili na začetku bronaste dobe v 7. stoletju pr. n. št.. Različna ilirska plemena so pod vplivom halštatske kulture s severa organizirala svoja regionalna središča. V življenju Ilirov je pomembno vlogo igral kult mrtvih, kar je razvidno iz skrbno urejenih grobišč in bogastva grobnih pridatkov. V severnih delih Balkana so pokojne kremirali in pokopavali v plitva grobove, medtem ko so v njegovih južnih delih pokojne pokopavali v velike kamnite ali zemljene gomile. V Hercegovini so nekatere gomile dosegle izredne velikosti. Dolge so bile tudi več kot 50 m in visoke 5 m. Med japodskimi plemeni od Istre na Hrvaškem do Bihaća v Bosni je bil priljubljen nakit, na primer zelo velike ogrlice iz rumene, modre ali bele steklovine, velike bronaste zaponke (fibule), spiralne zapestnice, diademi in bronaste čelade. Zanje so značilne tudi majhne skulpture iz žada, podobne arhaičnim jonskim plastikam. Ohranile so se številne veličastne skulpture in obzidje citadele Nezakcija blizu Pulja, enega od številnih istrskih naselij iz železne dobe. Ilirski poglavarji so okoli vratu nosili bronaste obroče, podobno kot Kelti. Iliri so bili pod keltskim vplivom tudi v mnogih kulturnih in materialnih pogledih. Nekatere plemena so se povsem keltizirala, predvsem v Dalmaciji in Panoniji.

Ilirom se pripisuje tudi situla z Vač, ki so jo odkrili leta 1882.

Zapuščina

Srednji vek

Iliri so bili zadnjikrat omenjeni v 7. stoletju v Miracula Sancti Demetrii. Po razpadu Rimskega cesarstva so Balkan preplavila gotska in hunska plemena, pred katerimi so se Iliri umaknili v bolj odročne hribovite kraje. Po prihodu Slovanov v 6 stoletju se je večina ilirskih plemen slovanizirala. Nekaj romaniziranih Ilirov na jadranski obali je uspelo ohraniti svojo mešano kulturo. Mnogi so pobegnili v gore in se preživljali z ovčarstvom in še naprej govorili svoj romanski jezik. Imenovali so jih Morlahi ali Črni Vlahi. Drugi so se zatekli v utrjena mesta ob obali, kjer so za več stoletij obdržali svojo rimsko kulturo, dokler jih niso asimilirali Slovani.

Prva zgodovinska omemba Albancev je v poročilu bizantinskega cesarja Alekseja I. Komnena o njihovem odporu proti Normanom iz južne Italije, ki so na vzpodbudo Vatikana leta 1081 napadli z Albanci naseljeno ozemlje na južnem Jadranu. Najstarejša omemba albanskega jezika (Lingua Albanesca) je v dubrovniškem dokumentu iz leta 1285. Najstarejši dokument, napisan v albanščini, je iz 15. stoletja. Poreklo Albancev še vedno ni dokončno pojasnjeno, njihova povezava z Iliri pa je zelo verjetna.

Kasnejša raba imena

V poznem srednjem veku in renesansi se je ime Ilir uporabljal za Hrvate na ozemlju Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Italije, Avstrije, Ogrske, Srbije in drugod. Na ozemlju Beneške Albanije, ki je obsegalo beneške posesti v Boki Kotorski in njeni okolici in jadransko obalo do Ulcinja, se je isto ime uporabljalo za Albance.

Izrazi "ilirski" se je v poznosrednjeveških spisih, na primer v Mazarijevem Potovanju v Had, ki je bilo napisano med januarjem 1414 in oktobrom 1415, uporabljal za Albance (Arvanite).

Ime Iliri je ponovno oživelo v Habsburški monarhiji za Južne Slovane.

Ilirsko gibanje in albanski nacionalizem

Ko je Napoleon na začetku 19. stoletja osvojil del južnoslovanskih ozemelj, je na osvojenih ozemljih 14. oktobra 1809 ustanovil Ilirske province, ki so obsegale zahodni del Koroške, Kranjsko, Hrvaško in Vojno krajino jugozahodno od Save, Goriško, Trst in Istro.

V prvi polovici 19. stoletja je kot prilagoditev teorije Jana Kollarja o slovanski vzajemnosti (panslavizmu) nastalo južnoslovansko književno-kulturno ilirsko gibanje. Ilirsko ime so v 30. letih 19. stoletja pod vplivom romantičnega nacionalizma uporabili hrvaški narodnjaki, ki so želeli dobiti nevtralno poimenovanje za vse Hrvate in Južne Slovane. Ime so prevzeli iz tradicije humanističnega zgodovinopisja, ki je zagovarjalo tezo o slovanski avtohtonosti na Balkanu in je Južne Slovane enačilo s potomci antičnih Ilirov. Habsburška država je po neuspeli revoluciji leta 1848 gibanje zatrla.

Možna kontinuiteta med antičnim ilirskim prebivalstvom zahodnega Balkana in Albanci je od 19. stoletja do danes igrala pomembno vlogo tudi v albanskem nacionalizmu. Značilen je primer Ibrahima Rugove, prvega predsednika Kosova pod upravo Organizacije združenih narodov, ki je 29. oktobra 2000 uvedel dardansko zastavo. Ozemlje tračansko-ilirske pokrajine Dardanije se je namreč v grobem ujemalo z ozemljem današnjega Kosova.

Glej tudi

• Kelti
• Severnojadranski Veneti
• seznam starodavnih ljudstev

Sklici

Viri

• Ammon, Ulrich; Dittmar, Norbert; Mattheier, Klaus J.; Trudgill, Peter (2006), Sociolinguistics: An International Handbook of the Science of Language and Society, Walter de Gruyter, ISBN 3110184184
• Anamali, Skënder (2002), Historia e popullit shqiptar në katër vëllime (v albanščini), zv. I, Botimet Toena, OCLC 52411919
• Anamali, Skënder; Korkuti, Myzafer (1969), Ilirët dhe gjeneza e shqiptarëve (v albanščini), Universiteti Shteteror i Tiranes, Instituti i Historise dhe i Gjuhesise, OCLC 164650269
• Apollodorus; Hard, Robin (1999), The Library of Greek Mythology, Oxford, United Kingdom: Oxford University Press, ISBN 0192839241
• Benać, Alojz (1964). »Vorillyrier, Protoillyrier und Urillyrier«. Symposium sur la Délimitation Territoriale et Chronologique des Illyriens à l’Epoque Préhistorique. Sarajevo: Naučno društvo SR Bosne i Hercegovine: 59–94.
• Bideleux, Robert; Jeffries, Ian (2007). The Balkans: A Post-Communist History. New York, New York: Taylor & Francis (Routledge). ISBN 0415229626.
• Boak, Arthur Edward Romilly; Sinnigen, William Gurnee (1977), A History of Rome to A.D. 565, Macmillan
• Boardman, John (1982), The Cambridge Ancient History, Volume III, Part I: The Prehistory of the Balkans; the Middle East and the Aegean World, Tenth to Eighth Centuries B.C., Cambridge, United Kingdom: Cambridge University Press, ISBN 0521224969
• Boardman, John; Hammond, Nicholas Geoffrey Lemprière (1982), The Cambridge Ancient History: The Expansion of the Greek World, Eighth to Six Centuries B.C, Cambridge, United Kingdom: Cambridge University Press, ISBN 0521234476
• Bowden, William (2003), Epirus Vetus: The Archaeology of a Late Antique Province, Duckworth, ISBN 0715631160
• Bunson, Matthew (1995), A Dictionary of the Roman Empire, Oxford University Press US, ISBN 0195102339
• Bury, John Bagnell (1889), A History of the Later Roman Empire: From Arcadius to Irene (395 A.D. to 800 A.D.), Macmillan and Co.
• Cabanes, Pierre (1988), Les Illyriens de Bardylis à Genthios: IVe – IIe siècles avant J. – C, Paris, France
• Ceka, Neritan (2005), The Illyrians to the Albanians, Publ. House Migjeni, ISBN 9994367226
• Champion, Craige Brian (2004), Cultural Politics in Polybius's Histories, Berkeley, California: University of California Press, ISBN 0520237641
• Despalatovic, Elinor Murray (1975), Ljudevit Gaj and the Illyrian Movement, New York: East European Quarterly
• Eckstein, Arthur M. (2008), Rome Enters the Greek East: From Anarchy to Hierarchy in the Hellenistic Mediterranean, 230-170 BC, Blackwell Pub, ISBN 1405160721
• Evans, Arthur John (1883–1885). »Antiquarian Researches in Illyricum, I-IV (Communicated to the Society of Antiquaries of London)«. Archaeologia. Westminster: Nichols & Sons.
• Evans, Arthur John (1878), Illyrian Letters, Longmans, Green, and Co, ISBN 1402150709
• Everitt, Anthony (2006), Augustus: The Life of Rome's First Emperor, Random House, Incorporated, ISBN 1400061288
• Fortson, Benjamin W. (2004), Indo-European Language and Culture: An Introduction, Wiley-Blackwell, ISBN 1405103167
• Frazee, Charles A. (1997), World History: Ancient and Medieval Times to A.D. 1500, Barron's Educational Series, ISBN 0812097653
• Gjonaij, Pashko (2001), The Ancient Illyrians
• Grimal, Pierre; Maxwell-Hyslop, A. R. (1996), The Dictionary of Classical Mythology, Wiley-Blackwell, ISBN 0631201025
• Gruen, Erich S. (1986), The Hellenistic World and the Coming of Rome, Volume 1, Berkeley, California: University of California Press, ISBN 0520057376
• Harding, Phillip (1985), From the End of the Peloponnesian War to the Battle of Ipsus, Cambridge, United Kingdom: Cambridge University Press, ISBN 0521299497
• Hingley, Richard (2005), Globalizing Roman Culture: Unity, Diversity and Empire, Routledge, ISBN 0415351766
• Hornblower, Simón; Spawforth, Antony (2003), The Oxford Classical Dictionary, Oxford, United Kingdom: Oxford University Press, ISBN 0198606419
• Islami, Selim (1985), Les Illyriens: aperçu historique, Académie des sciences de la RPS d'Albanie, Centre des recherches archéologiques, OCLC 499113757
• Juka, S. S. (1984), Kosova: The Albanians in Yugoslavia in Light of Historical Documents: An Essay, Waldon Press
• Juvenal, Decimus Junius (2009), The Satires of Decimus Junius Juvenalis, and of Aulus Persius Flaccus, BiblioBazaar, LLC, ISBN 1113525819
• Kazhdan, Aleksandr Petrovich (1991), The Oxford Dictionary of Byzantium, New York and Oxford: Oxford University Press, ISBN 0195046528
• Kipfer, Barbara Ann (2000), Encyclopedic Dictionary of Archaeology, Springer, ISBN 0306461587
• Kohl, Philip L.; Fawcett, Clare P. (1995), Nationalism, Politics and the Practice of Archaeology, Cambridge, United Kingdom: Cambridge University Press, ISBN 0521480655
• Korkuti, Myzafer (2003), Parailirët, Ilirët dhe Arbërit – Histori e shkurtër, Tirana, Albania: Toena, ISBN 9992716894
• Kühn, Herbert (1976), Geschichte der Vorgeschichtsforschung, Walter de Gruyter, ISBN 3110059185
• Mallory, J. P.; Adams, Douglas Q. (1997), Encyclopedia of Indo-European Culture, Taylor & Francis, ISBN 1884964982
• Mazaris, Maximus (1975), Mazaris' Journey to Hades or Interviews with Dead Men about Certain Officials of the Imperial Court (Seminar Classics 609), Buffalo, New York: Department of Classics, State University of New York at Buffalo
• Mócsy, András (1974), Pannonia and Upper Moesia: A History of the Middle Danube Provinces of the Roman Empire, Routledge, ISBN 0710077149
• Pomeroy, Sarah B.; Burstein, Stanley M.; Donlan, Walter; Roberts, Jennifer Tolbert (2008), A Brief History of Ancient Greece: Politics, Society, and Culture, Oxford, United Kingdom: Oxford University Press, ISBN 0195372352
• Roisman, Joseph; Worthington, Ian (2010), A Companion to Ancient Macedonia, John Wiley and Sons, ISBN 1405179368
• Schaefer, Richard T. (2008), Encyclopedia of Race, Ethnicity, and Society, SAGE Publications, ISBN 1412926947
• Smith, William (1874), A Smaller Classical Dictionary of Biography, Mythology, and Geography: Abridged from the Larger Dictionary, J. Murray
• Srejovic, Dragoslav (1996), Illiri e Traci, Editoriale Jaca Book, ISBN 8816436077
• Stipčević, Aleksandar (1977), The Illyrians: History and Culture, Noyes Press, ISBN 9780815550525
• Stipčević, Alexander (1989). Iliri: povijest, život, kultura. Zagreb: Školska knjiga.
• Strauss, Barry (2009), The Spartacus War, Simon and Schuster, ISBN 1416532056
• Vickers, Miranda (1999), The Albanians, I.B. Tauris, ISBN 1860645410
• West, Martin Litchfield (1992), Ancient Greek Music, Oxford, United Kingdom: Oxford University Press, ISBN 0198149751
• Whitehorne, John Edwin George (1994), Cleopatras, Routledge, ISBN 0415058066
• Wilkes, John J. (1995), The Illyrians, Oxford, United Kingdom: Blackwell Publishing, ISBN 0631198075