Pojdi na vsebino

Ižica (črka)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Cirilična črka ižica
Cirilica
А Б В Г Ґ Д Ђ
Ѓ Е Ё Є Ж Ѕ З
И І Ї Й Ј К Л
Љ М Н Њ О П Р
С Т Ћ Ќ У Ў Ф
Х Ц Ч Џ Ш Щ Ъ
Ы Ь Э Ю Я
Arhaične črke
Ҁ Ѹ Ѡ Ѿ Ѻ Ѣ ІА
Ѥ Ѧ Ѫ Ѩ Ѭ Ѯ Ѱ
Ѳ Ѵ Ѷ        

Ѵ (starocerkvenoslovansko ižica, rusko и́жица) je starejša cirilska črka, ki je predstavljala ipsilon (Υ, υ) v besedah iz grščine, kot na primer сѵнодъ (sünodǔ, sinoda). Ker zveni kot /i/, enako kot normalna črka и, so jo začeli opuščati. Temeljila je na glagoliški ižici (Ⱛ, ⱛ).

Ruščina

[uredi | uredi kodo]

Do leta 1917 sta bili v ruskem pravopisu edini besedi z ižico мѵро (mira) in сѵнодъ. V ruščini se je raba ižice v 18. in 19. stoletju vse bolj zmanjševala. Pravopisna prenova leta 1918 te črke sploh ni več omenjala, tako da je praktično izumrla. Veliko črko so v ruskih knjigah tradicionalno uporabljali namesto rimske številke V. Bila je zadnja črka ruske abecede do prenove leta 1918.

Drugi slovanski jeziki

[uredi | uredi kodo]

Ižica se še vedno rabi v cerkvenoslovanščini.

Neslovanski jeziki

[uredi | uredi kodo]

V neslovanskih abecedah se je ižica rabila na primer v Sjögrenovi osetinski abecedi. Pri prehodu na latinico leta 1929 so jo zamenjali z y. Pri vrnitvi na prilagojeno cirilico leta 1938 (v Južni Osetiji leta 1954) so namesto ižice začeli pisati ы.