Atrijski natriuretični peptid

Atrijski natriuretični peptid (ANP), atrijski natriuretični faktor (ANF), atrijski natriuretični hormon (ANH) ali atriopeptin je polipeptidni hormon, ki ga izločajo srčne mišične celice v preddvorih (atrijih). Je močen vazodilatator (širi krvne žile) in sodeluje pri homeostazi količin vode, natrija, kalija ter maščobnega tkiva. Celice ga izločajo v primeru visokega krvnega tlaka: ANP poveča izločanje Na⁺ in vode v ledvicah, s čimer v končni fazi zniža krvni tlak.^[1]^[2]^[3]

Molekularna raven delovanja

ANP, peptidni hormon iz 28 aminokislin, se veže na posebni membranski ANP-receptor, ki je sestavljen iz treh domen, in sicer iz zunajcelične (ekstracelularne) ANP-vezavne domene, enojne transmembranske vijačnice (heliksa) ter znotrajcelične (intracelularne) domene, ki ima aktivnost gvanil ciklaze. ANP receptor je poseben v tem, da ima sam encimsko aktivnost in tako ne potrebuje povezave z G-proteinom za aktivacijo omenjenega encima, kot je sicer običajno. Encim katalizira pretvorbo oz. ciklizacijo gvanozin trifosfata (GTP) v ciklični GMP (cGMP), ki je sekundarni obveščevalec. Le-ta aktivira določene protein kinaze, te pa fosforilirajo določene beljakovine v celici in tako sprožijo odziv.^[4]

Fiziološki učinki

Celice atrija izločajo ANP v primeru povišanega krvnega tlaka in povečanja volumna krvi. Deluje tako, da povzroči vazodilatacijo (razširitev) aferentnih arteriol ter vazokonstrikcijo (skrčitev) eferentnih arteriol v ledvicah, s čimer poveča glomerulno filtracijo (GF), tj. pretok krvne plazme v glomerulu iz žilnega v tubulni prostor, v skladu s tem pa poveča izločanje Na⁺ in vode. Izločanje poveča še s povečanje pretoka krvi v peritubularnih kapilarah (latinsko vasa recta) in z inhibicijo reabsorpcije NaCl in vode v zbiralcih ter sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS), v skladu s tem pa tudi inhibicijo sekrecije antidiuretičnega hormona iz posteriornega dela hipofize.^[5]

Glej tudi

Opombe in sklici

↑ Widmaier, E.P.; Raff, H.; Strang, K.T. (2008). Vander's Human Physiology, 11. izdaja. McGraw-Hill. str. 291, 509–10. ISBN 978-0-07-304962-5.
↑ Potter, L.R. s sod. (2009). »Natriuretic peptides: their structures, receptors, physiologic functions and therapeutic applications«. Handb. Exp. Pharmacol. 191 (191): 341–66. doi:10.1007/978-3-540-68964-5_15. PMID 19089336.
↑ Berne, Levy; Physiology, 1998, str. 383, 731.
↑ Berne, Levy; str. 75-6.
↑ Berne, Levy; str. 696, 711, 734, 904, 951.

Viri

Berne, R.M. & Levy, M.N. s sod. (1998). Physiology, 4. izdaja. St. Louis itd.: Mosby Inc. ISBN 0-8151-0952-0

[Widmaier-1] Widmaier, E.P.; Raff, H.; Strang, K.T. (2008). Vander's Human Physiology, 11. izdaja. McGraw-Hill. str. 291, 509–10. ISBN 978-0-07-304962-5.

[pmid19089336-2] Potter, L.R. s sod. (2009). »Natriuretic peptides: their structures, receptors, physiologic functions and therapeutic applications«. Handb. Exp. Pharmacol. 191 (191): 341–66. doi:10.1007/978-3-540-68964-5_15. PMID 19089336.

[3] Berne, Levy; Physiology, 1998, str. 383, 731.

[4] Berne, Levy; str. 75-6.

[5] Berne, Levy; str. 696, 711, 734, 904, 951.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]