Rešef
| Rešef | ||||||
|---|---|---|---|---|---|---|
bog vojne, strele in ognja, v Egiptu bog konj in bojnih voz | ||||||
 | ||||||
| Ime v hieroglifih |
| |||||
| Kultno središče | Deir el-Medina (Egipt) | |||||
| Simbol | strela, plamen | |||||
| Osebne informacije | ||||||
| Sorodniki | Anat | |||||
Rešef ali Rešep (kanaansko רשף, ršp, eblaitsko Rašap, egipčansko ršpw) je bil kanaanski bog, povezan s kugo ali njeno poosebljenje. Prvotno eblaitskega in kanaanskega boga so v pozni bronasti dobi med vladanjem Osemnajste dinastije (pozno 15. stoletje pr. n. št.) privzeli tudi Egipčani kot boga konj in bojnih voz.
Njegovo svetopisemsko hebrejsko ime רֶשֶׁף (rešef) se interpretira kot plamen ali strela, lahko tudi vročica, kuga ali kužna bolezen.[1]
Ebla
[uredi | uredi kodo]Na tablicah iz 3. tisočletja pr. n. št., odkritih v Ebli, je kot Rašap (Ra-ša-ap) omenjen kot božanstvo mest Atani, Gunu, Tunip in Šehem. Rašap je bil tudi eden od glavnih bogov mesta Ebla. Njemu v čast so se po njem imenovala ena od mestnih vrat.[2]
Napise ršp gn so odkrili v Ebli in Ugaritu. Razlagajo se zazlično: kot Rešef, mesto Gunu, vrtovi ali kot pokopališče.[3][4][5]
Ugarit
[uredi | uredi kodo]Ršp je bil pomemben ugarirtski bog. Imel je vzdevek tġr špš – čuvar sončevih vrat.[6] Žrtvovanje Ršpju (ršp gn) se je opravljalo na vrtovih.[7]
Ugaritski Ršp se je enačil z mezopotamskim Nergalom.[8] Fauth (1974) je dokazoval, da se v poznam kanaanskem obdobju ršp ni nanašal na specifičnega boga in se je lahko uporabljal kot vzdevek, kot na primer Rešep-Mikal v Kitionu (Ciper).[6] Teixidor (1976) je na osnovi pridevka ḥṣ v Kitionu, ki se je interpretiral kot puščica, prepoznal boga Ršp kot boga kuge, ki je udaril svoje žrtve s puščico kot Homerjev Apolon v Iliadi (I.42–55).[9]
Rešef je omenjen tudi v ugaritskih mitoloških besedilih, na primer v pesnitvah o Kirti[10] ter Maru in Horon.[11]
Četudi si Rešefova ikonografija deli gazelo z egipčansko-kanaanskim Šedom, Cornelius (1994) trdi, da so drugi atributi popolnoma različni.[12]
Egipt
[uredi | uredi kodo]
Rešef je bil privzet v uradni egipčanski panteon pod Amenhotepom II. iz Osemnajste dinastije kot bog konj in bojnih vozov. Sprva je bil privzet v kraljevi kult, v Dvajseti dinastiji pa je postal ljudsko božanstvo in izginil iz kraljevih napisov. V tem poznem obdobju se pogosto pojavlja v družbi boginje Keteš in boga Mina. Največ stel iz tega obdobja so odkrili v Deir el-Medini, naselju sirskih (levantinskih) obrtnikov.
Rešefovo ime se običajno piše s hieroglifi ršpw. Končni w je dodan analogno z drugimi egipčanskimi božanskimi imeni.[13]
Hebrejska Biblija
[uredi | uredi kodo]V hebrejski Bibliji beseda rešef (רֶשֶׁף) pomeni plamen ali strelo. Beseda je izpeljana iz glagola שָׂרַף - zažgati, sežgati ali goreti.[14] Rešef je osebno ime Efraimovega vnuka iz Prve kroniške knjige.[15]
V Habakukovi molitvi 3:5 je opisana Eloahova procesija (אֱל֙וֹהַ֙) iz Temana in puščave Paran, v kateri je pred njim hodil deber (kuga), za njim pa rešef (kužna bolezen). Izraza se prevajata tudi kot kužna bolezen in goreče oglje. Po odkritju, da sta bila deber in rešef v Ebli teonima, se je ta odlomek opisa procesije začel tolmačiti, da gre Elovo spremstvo v vojno z Jamom.[16]
V Jobovi knjigi 5:7 so omenjeni rešefovi sinovi. V Septuaginti so prevedeni kot νεοσσοὶ δὲ γυπὸς – jastrebovi mladi, v različici kralja Jakoba pa kot iskre.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ רֶשֶׁף v Gesenius, Hebrew Lexicon.
- ↑ Giovanni Pettinato (1981). The Archives of Ebla: An Empire Inscribed in Clay. Doubleday & Company, Inc. COBISS 32944994. ISBN 0-385-13152-6.
- ↑ Studi semitici, 1981.
- ↑ López Grande, Maria José (oktober 1993): El dios Reshep: análisis arqueológico, iconográfico y epigráfico de una divinidad semítica, Madrid: Universidad Autónoma de Madrid, ISBN 978-84-695-0421-5, str. 56–60, 68, 99–100, 136, 899, 901. Pridobljeno 25. januarja 2017.
- ↑ del Olmo Lete, Gregorio, Sanmartín, Joaquín (12. februar 2015): A Dictionary of the Ugaritic Language in the Alphabetic Tradition (2 vols): Third Revised Edition, BRILL, ISBN 978-90-04-28865-2, str. 299–.
- ↑ 6,0 6,1 Wolfgang Fauth: Rezension von: Wolfgang Helck: Betrachtungen zur Großen Göttin und den ihr verbundenen Gottheiten, Gnomon. 46.7 (1974), str. 689.
- ↑ Wiseman, D. J. (23. december 2013): Mesopotamian Gardens, Anatolian Studies 33: 143, doi:10.2307/3642702.
- ↑ Barré, M. L. (1. januar 1978): dLAMMA and Rešep at Ugarit: The Hittite Connection, Journal of the American Oriental Society 98 (4): 465–467, doi:10.2307/599760, JSTOR 599760.
- ↑ Teixidor, Javier (1. januar 1976): The Phoenician Inscriptions of the Cesnola Collection, Metropolitan Museum Journal 11: 65. doi:10.2307/1512684. JSTOR 1512684.
- ↑ Tablica 1/CAT 1.14, kolona 1, vrstice 18-20; tablica 2/CAT 1.15, kolona 2, vrstica 6.
- ↑ CAT 1.100, vrstici 30-31.
- ↑ Cornelius, Izak (1994): The Iconography of the Canaanite Gods Reshef and Baʻal: Late Bronze and Iron Age I Periods (C 1500-1000 BCE), Vandenhoeck & Ruprecht, ISBN 978-3-7278-0983-5, str. 16.
- ↑ Reshef, Encyclopedia of Religion (2005).
- ↑ Strong's Concordance H7565.
- ↑ Prva kroniška knjiga 7,25. Biblija.net.
- ↑ John Day: New Light on the Mythological Background of the Allusion to Resheph in Habakkuk III 5, Vetus Testamentum 29.3 (1979): 353–355.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Wolfgang Helck: Die Beziehungen Ägyptens zu Vorderasien im 3. und 2. Jahrtausend v. Chr., (Ägyptologische Abhandlungen, Band 5, 2. Auflage, Harrassowitz, Wiesbaden 1971 ISBN 3-447-01298-6 (Zu Reschef in Ägypten: str. 450-454)
- Lipiński, Edward: Resheph: A Syro-Canaanite Deity, Peeters, 2009. ISBN 978-90-429-2107-8.
- Münnich, Maciej M.: The God Resheph in the Ancient Near East, Mohr Siebeck, 2013, ISBN 978-3-16-152491-2.
- Tazawa, Keiko: Syro-Palestinian Deities in New Kingdom Egypt: The Hermeneutics of Their Existence, British Archaeological Reports, 2009, ISBN 978-1-4073-0448-9.
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Drugo | |
