Pojdi na vsebino

Bordžigini

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Bordžigini
ᠪᠣᠷᠵᠢᠭᠢᠨ
Боржигин
DržavaMongolsko cesarstvo, Severni Juan, Mongolija, Kitajska, Notranja Mongolija in Šindžjang
Mesto izvoraHamag Mongol
Ustanovljenookoli 900 n. št.
UstanoviteljBodončar Munhag
Zadnji vladar
Nazivikagan, kan, ilkan, mirza
PosestvaMongolija, Rusija, Srednja Azija, Iran in Kitajska
Odstavitev1847
Mlajše vejePred Džingiskanom: Hijan, Tajičigud, Džurhin[2] (Jurki)[3]
Za Džingiskanom: Džočidi (Giraji, Šajbanidi), Severni Juan, Ilkanat, Čagatajski kanat

Bordžigini (mongolsko Боржигин, Boržigin, rusko Борджигин, latinizirano: Bordžigin, poenostavljeno kitajsko: 孛儿只斤; tradicionalno kitajsko: 孛兒只斤; pinjin: Bó'érjìjǐn) so bili mongolski klan, katerega ustanovotelj je bil Bodončar Munhag[4] sin Alan-goe, praočeta Mongolov Nirunov.[5] Bordžigini iz najvišjega družbenega razreda so do 20. stoletja dajali vladajoče kneze v Mongoliji in Notranji Mongoliji.[6] Klan je tvoril vladajoči razred tudi med Mongoli in nekaterimi drugimi narodi Srednje Azije in Vzhodne Evrope. Danes se Bordžigine najde v večini Mongolije, Notranje Mongolije in Šindžjanga.[6] Genetske raziskave so pokazale, da so daljnji potomci Džingiskana in Timurja Barlasa v Srednji Aziji in drugih regijah zelo pogosti.

Izvor

[uredi | uredi kodo]

Moška linija klana se je začela z Modro-sivim volkom (Börte Čino) in Rjavkastorumeno srno (Gua Maral). Po Skrivni zgodovini Mongolov je bila v 11. generaciji njunih potomcev Dobu Mergenova vdova Alan Gua, prepojena z žarkom svetlobe.[7] Njen najmlajši sin je postal prednik kasnejših Bordžiginov.[8] Sin se je imenoval Bodončar Muhag in je skupaj s svojimi brati ustvaril ves mongolski narod.[9] Po besedah Rašid-al-Din Hamadanija so mnoge starejše mongolske klane ustanovili prav Bordžigini - Barlas, Urud, Manghud, Tajčjut, Čonos, Kijat in drugi. Prvi mongolski kan je bil Bodončarjev praprapravnuk Hajdu. Nasledila sta ga njegova vnuka Kabul kan in Ambagaj kan, ustanovitelj klana Tajčjut. Nato so v Hamag Mongolu vladali Kabulova sinova Hutula kan in Jesugej ter Kabulov vnuk Temudžin (Jesugejev sin Džingiskan). Z združitvijo Mongolov leta 1206 so pomrli tako rekoč vsi Temudžinovi strici in prvi bratranci in od takrat naprej so Bordžigine tvorili samo potomci Jesugeja Bagaturja, njegovega brata Daritaija in nečaka Ongurja.

Ime

[uredi | uredi kodo]

Po Paulu Pelliotu in Louisu Hambisu je Rašid al-Din Hamadani nekoč razložil, da izraz borčïqïn v turških jezikih pomeni moža s temno modrimi očmi (arabsko اشهل, ašhal). Nekje drugje je to ponovno omenil, vendar ni omenil jezika, in dodal, da imajo Jesugejevi otroci in večina njihovih otrok ravno takšne oči. Modre oči (ašhal čašm) je imel tudi duh, ki je oplodil Alan Guo po smrti njenega moža.[10] Abu al-Gazi Bahadur je kasneje povzel Hamadanija in temno modre oči (شهلا, šahlā) pripisal tudi Jesugeju. Mongoli (Moɣol) so takšne oči imenovali borǰïɣïn (بورجغن).[11] Modre oči so imeli tudi Jesugejevi potomci.

Zgodovinarji, kot je Denise Aigle, so trdili, da je Rašid al-Din mitiziral izvor Džingiskanovih prednikov (klan Bordžigin) s svojimi lastnimi interpretacijami Skrivne zgodovine Mongolov.

Mongolsko cesarstvo

[uredi | uredi kodo]
Mongolsko cesarstvo okoli leta 1300; sivo pobarvano je kasnejše Timuridsko cesarstvo

Družina Bordžigin je v Mongolskem cesarstvu vladala od 13. do 14. stoletja. Džingisov vzpon je močno zožil število klanov Bordžigin-Kijad.[12] Zoženje je bilo posledica mešanih zakonov Džingisovih potomcev z Barlasi, Baarini, Manghudi in drugimi vejami prvotnih Bordžiginov. V zahodnih regijah cesarstva so Džurkini in morda tudi druge rodbine blizu Džingisove za ime klana uporabljale ime Kijad, vendar niso imele privilegijev Džingizidov. Klan Bordžigin je nekoč prevladoval na velikih ozemljih, ki so se raztezale od Jave do Irana in od Indo-Kitajske do Novgoroda. Leta 1335 se je z razpadom Ilkanata v Iranu pojavila prva od številnih dinastij, ki niso bile Bordžigini-Kijadi. Ustanovili so jih zakonski partnerji Džingizidov. Mednje so spadali Suldus Čupanidi, na Bližnjem vzhodu Džalajiridi, dinastije Barulas v Čagatajskem kanatu in Indiji, dinastiji Manghud in Ongirat v Zlati hordi in Srednji Aziji ter Oirati v zahodni Mongoliji.

Leta 1368 je Togun Timurjevo dinastijo Juan na Kitajskem strmoglavila dinastija Ming, vendar so člani Timurjeve družine še naprej vladali v Mongoliji vse do 17. stoletja. Znani so bili kot dinastija Severni Juan. Potomca Džingiskanovih bratov Hasar in Belgutej sta se v 1380. letih predala Mingom. Do leta 1470 so bile linije Bordžiginov močno oslabljene in Mongolija je bila skoraj v kaosu.

Obdobje po Mongolskem cesarstvu

[uredi | uredi kodo]
Tumeni v Pravi Mongoliji in njenih vazalnih državah do leta 1400

Po razpadu Zlate horde (1502) so Hijati do poznega 18. stoletja vladali na Krimu in v Kazanu, dokler jih niso Rusi priključili k svojemu cesarstvu. V Mongoliji so Kublajidi vladali kot kagani Mongolov, vendar so za kratek čas prestol uzurpirali potomci Ögedeja in Arigbuhe.

Pod Dajan kanom (1480–1517) so Bordžigini ponovno vzpostavila prevlado nad samimi Mongoli. Dajan kanovi potomci so postali nov vladajoči razred. Njihov klan je bil najmočnejši od 49 mongolskih praporov in imel popolno podpora klana Bontoj. Vzhodni Korčini so bili pod Hasaridi in Ongnigudi, Abaga Mongoli pa pod Belguteidi in Temuge Odčigenidi. Iz Hasaridov, deportiranih v Zahodno Mongolijo, so postali Hošuti.

Dinastija Čing je spoštovala Bordžigine in zgodnji cesarji so se celo poročali s Hasaridi Bordžigidi iz klana Horčin. Med Mongoli, naklonjenimi Čingom, se je ohranilo nekaj njihovega izročila. Praporski general Aci Lomi je v letih 1732–1735 napisal svojo Zgodovino klana Bordžigin.[13] V 18. in 19. stoletju se je plemstvo iz dinastije Čing ponašalo s tem, da so potomci zgodnjih mongolskih prednikov, vključno z Bordžigini.[14]

Džingizidi

[uredi | uredi kodo]

Med azijske dinastije, ki so izhajale iz Džingiskana, so spadale Dinastija Juan na Kitajskem, Ilkanidi v Perziji, Džočidi v Zlati Hordi, Šajbanidi iz Sibiriji in Astrahanidi v Srednji Aziji. Džingizidi do praviloma igrali ključno vlogo tudi v tatarski politiki. Mamaj, na primer, je moral uveljavljati svojo oblast preko niza marionetnih kanov, sam pa ni mogel dobiti naziva kan, ker ni bil Džingiskanovega rodu.

Beseda Džingizid izhaja iz imena mongolskega osvajalca Džingiskana (okoli 1162–1227). On in njegovi nasledniki so ustvarili ogromno cesarstvo, ki se je raztezalo od Japonskega do Črnega morja.

  • Džingizidsko nečelo[15] ali zlato načelo dedovanja je bilo zapisano v Jasi, katere avtorstvo se pripisuje Džingiskanu.
  • Džingizidski princ je bil tisti, ki je lahko po moški liniji sledil svoj neposredni izvor do Džingiskana, in je zato lahko zahteval visoko spoštovanje v mongolskem, turškem in azijskem svetu.
  • Džingizidske države so bile države naslednice in kanati, nastali po razpadu Mongolskega cesarstva po smrti Džingiskanovih sinov in njihovih naslednikov.
  • Izraz džingizidsko ljudstvo se je uporabljal za opis ljudi iz Džingiskanove vojske, ki so prišli v stik z Evropejci. Uporabljal se je predvsem za Zlato hordo, ki ji je vladal Džingiskanov vnuk Batu kan. Prebivalci Horde so bili večinoma turško govoreči ljudje in ne Mongoli. Aristokracija je bila večinoma mongolska, čeprav so bili Mongoli v vseh osvojenih državah praviloma majhna manjšina. Evropejci so prebivalce Zlate horde napačno imenovali Tatari.

Babur in Humajun, ustanovitelja Mogulskega cesarstva v Indiji, sta uveljavila svojo oblast kot Džingizida. Ker sta trdila, da sta Džingiskanova potomca po materini strani, nikoli nista uporabljala klanskega imena Bordžigin.

Med Džingizide so spadale tudi dinastije Giraj, Sibirska dinastija, Ar begi, družina Jaušev in drugi.[16]

Zadnji vladajoči monarh Džingiskanovega porekla je bil Maksud šah (umrl 1930), kan Kumulskega kanata od leta 1908 do 1930.

Družinsko drevo Dinastije Juan

[uredi | uredi kodo]

Mongolsko cesarstvo je utanovil Džingiskan leta 1206. Njegov vnuk Kublajkan je po porazu svojega mlajšega brata in tekmeca Arigbuhe leta 1271 ustanovil Dinastijo Juan. Dinastijo je med vladanjem Togon Timurja leta 1368 strmoglavila kitajska dinastija Ming. Togon Timur je strmoglavljenje preživel in vladal na Mongolski planoti kot dinastija Severni Juan. Prestol je leta 1453 Oirat Esen Taiši, vendar je bil že naskednje leto strmoglavljen tudi on. Dajan kan je obnovil kaganat, po njegovi smrti pa so si ozemlje razdelili njegovi potomci. Zadnji kan Ligden je umrl leta 1634. Njegov sin Edžej Hongor se je naslednje leto podredil Hong Tajžiju, s čimer je Severni Juan ugasnil.[17] Bordžiginski plemiči pod dinastijo Čing so svojim podložnikom vladali do 20. stoletja.[18]

V oglatih oklepajih so druga mogoča leta vladanja.

Sodobni pomen in Džingiskanovo potomstvo

[uredi | uredi kodo]

Bordžigini so v Mongoliji vladali več stoletij, celo v obdobju dinastije Čing, in izgubili oblast šele v 20. stoletju, ko so oblast prevzeli komunisti. Aristokratsko poreklo je bilo v socialističnem obdobju nekaj, kar je bilo treba pozabiti.[19] Sopotniki Josifa Visarijonoviča Stalina so v nizu kampanj proti njihovi kulturi in veri usmrtili okoli 30.000 Mongolov, vključno z plemiškimi Bordžigini.[20] Združevanje v klane je v 20. stoletju izgubilo svoj praktični pomen, vendar ga mnogi Mongoli še vedno štejejo za stvar časti in ponosa. V dvajsetih letih dvajsetega stoletja je komunistični režim prepovedal uporabo imen klanov. Ko je bila leta 1997 prepoved odpravljena in so ljudem rekli, da morajo imeti priimke, je večina družin pozabila na svoje povezave s klani. Nesorazmerno veliko družin je zato prevzelo najprestižnejše rodovno ime Bordžigin, mnoge med njimi brez zgodovinske utemeljitve.[21][22] Oznaka Bordžigin je še vedno merilo kulturne premoči.[23]

V Notranji Mongoliji sta imeni Bordžigin in Kijad postali osnova za številne kitajske priimke, ki so jih sprejeli etnični Notranji Mongoli.[24] Privzeli so priimka Bao (鲍, iz Bordžigid) in Ordos Ki (奇, Kijat). Genetske raziskave so pokazale, da ima morda kar 16 milijonov moških iz tako oddaljenih populacij, kot so Hazari na zahodu in ljudstvo Heže na vzhodu, bordžiginsko-kijatsko poreklo.[25] Ime klana Kijat se še vedno najde med Kazahi, Uzbeki in Karakalpaki.

Seznam kijadsko-bordžiginskih dinastij

[uredi | uredi kodo]

Zahtevnik

[uredi | uredi kodo]

Ugledni Kijadi ali Bordžigini

[uredi | uredi kodo]
Delitav Mongolskega cesarstva okoli leta 1300 z Zlato hordo na severozagodu, Čagatajskim kanatom na sredini, Ilkanatom na jugozuahodu in Dinastijo Juan na vzhodu

Vladarji Mongolije (Hamag Mongol, 11. stoletje–1206)

[uredi | uredi kodo]

Cesarji Mongolskega cesarstva (1206–1368)

[uredi | uredi kodo]

Džingiskanovi bratje

[uredi | uredi kodo]

Vladarji kanatov

[uredi | uredi kodo]
Dinastija Juan
[uredi | uredi kodo]
Zlata horda
[uredi | uredi kodo]
Batu kan na svojem prestolu
Ilkanat
[uredi | uredi kodo]
Čagatajski kanat
[uredi | uredi kodo]

Pomongolsko cesarstvo Zlata horda (1360–1502)

[uredi | uredi kodo]

Krimski kanat (1441–1783)

[uredi | uredi kodo]

Kazanski kanat (1438–1552)

[uredi | uredi kodo]

Uzbeški kanat (1428–1471)

[uredi | uredi kodo]

Kazaški kanat (1456–1847)

[uredi | uredi kodo]

Dinastija Severni Juan (1368–1635)

[uredi | uredi kodo]

Vladar Tumeda

[uredi | uredi kodo]

Halha

[uredi | uredi kodo]

Dinastija Čing (1636–1912)

[uredi | uredi kodo]

Princ soprog

Datum Princ soprog Princesa
1622 Babaj (巴拜) Šurhačijeva deseta hčerka (rojena 1603) z njegovo drugo ženo Guvalgijo)
1648 Hašang (哈尚; umrl 1651) Hong Taidžijeva deveta hčerka (1635–1652) z njegovo drugo ženo Džarud Bordžigit
1651 Bandi (班迪; umrl 1700) Hong Taidžijeva dvanajsta hčerka (1637–1678) s priležnico Sajin Nojan
1756 Banžuer (班柱兒/班柱儿) Junbijeva četrta hčerka (rojena 1738) z njegovo drugo ženo Niohuru
Gunkilaksi (袞齊拉喜/袞齐拉喜) Juntaova peta hčerka (1740–1797) s priležmico Vanjan

Princese soproge

  • Glavne žene
    • Degelejeva prva žena
    • Degelejeva tretja žena, mati Dekeksike (1597–1635)

Mongoli Abaga

[uredi | uredi kodo]

Princ soprog

Datum Princ soprog Ozadje Princesa
1647 ali 1648 Garma Sodnam (噶爾瑪索諾木/噶尔马索诺木 (umrl 1663) Princesa Duanšun (1636–1650), Hong Taidžijeva enajsta hčerka s plemenito soprogo Jidžing (Abaga Bordžigit Namdžung)

Cesarjeve soproge

  • Soproge
    • Namdžung, plemenita žena Jidžinga (umrla 1674), Zajdžijeva soproga, mati princes Duašun (1636–1650) in Bomubogor (1642–1656)
    • Batmadzoo, Kanghuišujeva soproga (1606–1667), Hong Tajdžijeva soproga
    • Duanšun (umrla 1709), soproga cesarja Šunžija

Soproge princese

  • Prvi ženi
    • Junejea prva žena, mati princese Hongšuan (1708–1735)
    • Jonggijeva prva žena

Alksaji (阿拉善)

[uredi | uredi kodo]

Princi soprogi

Datum Princ soprog Princesa
1780 Vangkinbanbaer (旺親班巴爾/旺亲班巴尔; 1755–1804) Jongkijeva prva hčerka (1762–1780) s priležnico Hu
1785 Jongčengova druga hčerka (1769–1787) z njegovo drugo žeeno Vanjan
1925 Daridžaja (1906–1968) Zaitaova druga hčerka Junhui 1906–1969) z ženo Džijang Vanžen

Aohani

[uredi | uredi kodo]

Princ soprog

Datum Princ soprog Princesa
1627 Sodnom Dugureng (索諾木杜棱/索诺木杜棱; umrl 1644) Nurhačijeva tretja hčerka Manggudži (1590–1636) s prvo ženo Gundej
1633 Bandi (班第; (umrl 1647) Princesa Aohan (1621–1654), Hong Tajdžijeva prva hčerka s prvo ženo Ulo Naro
1731 Pengsukelaši (彭蘇克拉氏/彭苏克拉氏) Junrengova osma hčerka (1714–1760) z drugo ženo Cenggija
1733 Vangžaer (汪扎爾/汪扎尔) Junjijeva deseta hčerka (1717–1755) s priležnico Guo
1734 Laksi (拉錫/拉锡) Junjijeva sedma hčerka (1711–1736) s priležnico Čao
1743 ali 1744 Luobočangšilapu (羅蔔藏錫喇普/罗卜藏锡喇普) Junjijeva prva hčerka (1727–1795) z drugo ženo Cui
1747 Gengdoužaer (庚都扎爾/庚都扎尔) Junhujeva tretje hčerka (1733–1805) s priležnico Jang
1787 Devejduoerdži (德威多爾濟/德威多尔济) Jongšingova druga hčerka z drugo ženo Liugijo

Barini

[uredi | uredi kodo]

Princ soprog

Datum Princ soprog Princesa
1648 Sabdan (色布騰/色布腾; umrl 1667) Princesa Šuhui (1632–1700), Hong Taidžijeva peta hčerka s cesarico vdovo Šaožuang
1691 Orgen (烏爾袞/乌尔衮; umrl 1721) Princesa Rongšian (1673–1728), tretja hčerka cesarja Kangšija s soprogo Rong
1719 Kanbu (侃布) Juntangova druga hčerka (1703–1741) s priležnico Žao
1751 Deleke (德勒克/德勒克; umrl 1794) Princesa Heuan (1734–1760), Hongžujeva prva hčerka s prvo ženo Udžaku
1791 Gongsaišang (公賽尚阿/公赛尚阿) Jongšuanova prva hčerka (1769–1820) z drugo ženo Vang Jujing

Čaharji

[uredi | uredi kodo]

Princ soprog

Datum Princ soprog Princesa
1636 Edžej (umrl 1641) Princesa Venžuang (1625–1663), Hong Tajdžijeva druga hčerka s cesarico Šaoduanven
1645 Abunaj (阿布奈; 1635–1675)

Dinghaji (鼎浩)

[uredi | uredi kodo]

Princ soprog

Datum Princ soprog Princesa
1742 Dunduobuduoerdži (敦多布多爾濟/敦多布多尔济) Junšujeva četrta hčerka (1722–1745) z drugo ženo Guvalgijo

Dunerluozi (敦爾羅斯)

[uredi | uredi kodo]

Princ soprog

Datum Princ soprog Princesa
1738 Sumadi (蘇馬第/苏马第) Junkijeva šesta hčerka (1711–1744) s priležnico Žang

Hotsiti (浩齊特)

[uredi | uredi kodo]

Cesarjeva soproga

  • Soproga
    • Gongdžing (umrla 1689), soproga cesarja Šunžija

Džarudi

[uredi | uredi kodo]

Princ soprog

Datum Princ soprog Ozadje Princesa
1645 Lamasi (喇瑪思/喇玛思) Princesa Šuže (1633–1648), sedma hčerka Hong Tajdžija in cesarice vdove Šiaožuang

Princesa soproga

  • Druga žena
    • Hong Tadžijeva druga žena, mati princese (1633–1649) in devete hčerke (1635–1652)

Halhi

[uredi | uredi kodo]

Princ soprog

Datum Princ soprog Ozadje Princesa
1617 Enggeder (恩格德爾/恩格德尔; umrl 1636) Šurhacijeva četrta hčerka (Sundaj, 1590–1649) z drugo ženo Guvalgijo
1625 Gurbuši (古爾布什古尔布什; umrl 1661) Nurhacijeva osmo hčerka (Songgutu, 1612–1646) z drugo ženo Jehe Naro
1643 Suoerha (索爾哈/索尔哈) Princesa Šuhui (Atu, 1632–1700), Hong Tajdžijeva peta hčerka s cesarico vdovo Šiaožuang
1697 ali 1698 Dondob Dordži (敦多布多爾濟/敦多布多尔济; umrl 1743) Princesa Kedžing (1679–1735), šesta hčerka cesarja Kangšija s plemkinjo Gorolo
1706 Cering (策棱/策棱; umrl 1750) Princesa Čunkve (1685–1710), deseta hčerka cesarja Kangšija s priležnico Tong
1717 Genžapuduoerdžii (根扎普多爾濟/根扎普多尔济) Druga hčerka (1701–1753) princa Junžija, s prvo ženo princa Junžija in njegove prve žene Donggo
1729 Dordži Septeng (多爾濟塞布騰/多尔济色布腾; umrl 1735) Oče: Dandžin Dordži Princesa Hehui (1714–1731), četrta hčerka princa JInšianga s prvo ženo Joogijo
1745 Džaisang Doržii (寨桑多爾濟/寨桑多尔济; umrl 1778) Oče: Dordži Septeng

Mati: princesa Hehui

Tretja hčerka (1733–1795) princa Šena z njegovo prvo ženo Zu
1770 Lhavang Dordži (拉旺多爾濟/拉旺多尔济; 1754–1816) Oče: Čenggundžab Princesa prvega reda Hedžing (1756–1775), sedma hčerka cesarja Kiaolonga in cesarice Šiaojičun
Deleke Dordži (德勒克多尔济) Zaišijeva prva hčerka z njegovo prvo ženo Sun

Princesa soproga

  • Druga žena
    • Daišanova druga žena, mati princese (1624–1650), četrte hčerke (1625–1654), princese (1628–1649), princese (1629–1649), princese (1631–1673), princese (1638–1712) in princese (1641–1666)

Horčini

[uredi | uredi kodo]

V začetnem obdobju nastajanja dinastije Čing so člani klana Manču Aisin Gioro tradicionalno sklepali diplomatske zakonske zveze z Mongoli, da bi pridobili njihovo podporo. Mančuji so mongolske neveste naredili za cesarice in glavne priležnice. Ker so bili Horčini najmočnejši mongolski prapor, so se Mančuji bali sklepati zavezništva z Bordžigini. Diplomatske poroke z Mongolkami so dinastiji Čing dale dve cesarici in tri cesarice vdove, od katerih je Šiaožuang kasneje postala vidna velika cesarica, zato ni presenetljivo, da so bile od cesarja Nurhacija (vladal 1616 –1626) do Šunižija (vladal 1643/1645–1661) vse cesarice in glavne konkubine Mongolke.

Cesarica Šiaoduanven (Džerdžer) je postala cesarica leta 1636 kot soproga cesarja Hong Tajdžija. Bila je hči princa Mandžusrija. Bila je znana kot dobrohotna cesarica in najbolj krepostna od vseh cesaric. Po smrti cesarja Hong Tajdžija leta 1643 postala "materinska cesarica vdova" (Mu Hou Huang Tai Hou). Umrla je leta 1649 v šestem letu vladanja cesarja Šunžija.

Cesarica vdova Šiaožuang (Bumbutaj) je zgodovinsko veljala za mater dinastije Čing. Bila je hčerka princa Džaisanga, nečakinja cesarice Šiaoduan in priležnica cesarja Huang Tajdžija. Po cesarjevi smrti je pomagala svojemu sinu cesarju Šunžiju in vnuku Kangšiju 25 let do svoje smrti leta 1688 voditi državo. Šiaožuang je bila odlična političarka, ki se sicer ni rada vmešavala v politiko, za razliko od zloglasne cesarice vdove Ciši. Vmešala se je samo takrat, ko je bilo to res potrebno.

Pomembne osebe

  • Namusaj (納穆賽)
    • Manggusi (莽古思), Namusajev najstarejši sin; imel je status princa prvega reda
      • Džajsang (寨桑), imel je statusprinca prvega reda
        • Vukešan (烏克善; umrl 1666), Džajsangov najstarejši sin z Boli (博禮; umrla 1654); himel je statusprinca prvega reda
        • Čahan (查罕), Džajsangov drugi sin; imel je status princa tretjega reda
          • Čuoerdži (綽爾濟; umrl 1670); imel je status princa tretjega reda
        • Suonuomu (索諾木; umrl 1629), Džajsangov tretji sin; imel je status princa drugega reda
        • Manšušili (滿珠習禮; umrl 1665), Džajsangov četrti sin z Boli; imel je status princa prvega reda
    • Minggan (明安), Namusajev drugu sin; imel je status princa tretjega reda
    • Hongghor (孔果爾), Namusajev tretji in; imel je status princa drugega reda

Princi soprogi

Datum Princ soprog Ozadje Princesa Sinovi Hčerke
Čuoerdži (綽爾濟; umrl 1670) Abatajeva hčerka
1639 Kitad (奇塔特; umrl 1653), princ poveljstva Oče: Suonuomu
Mati: Gunbu (袞布)		 Princesa Džingduan (1628–1686), Hong Tajdžijeva tretja hčerka s cesarico Šiaoduanven (Horčin Bordžigit Džerdžer)
1641 Birtahar (弼爾塔哈爾; umrl 1667) Oče: Vukešan Princesa Jongmu (Jatu; 1629–1678), Hong Tajdžijeva četrta hčerka s cesarico Šiaožuangven (Horčin Bordžigit Bumbutaj)
1645 Bajašulang (巴雅斯護朗) Princesa Jongan (1634–1692), Hong Tajdžijeva osma hčerka s cesarico Šiaožuangven
1663 Eqier (鄂齊爾) Osma hčerka princa Dodoja z njegovo drugo ženo Tunggijo
1690 Bandi (班第; 1664–1755) Princesa Čunši (1671–1742), prva herka princa Čangninga s priležnico Džin
1690 Princesa Duanmin (1653-1729), Džidujeva druga hčerka s prvo ženo Horčin Bordžigit
1709 Dordži (多爾濟; umrl 1720) Princesa Dunke (1691–1710), petnajsta hčerka cesarja Kangšija s plemenito cesarsko ženo Džingmin (Džanggija)
1713 Luobocanggunbu (羅蔔藏袞布; umrl 1752) Peta hčerka princa Fukuana (1700–1733) s priležnico Naro
1721 Daermadadou (達爾瑪達都) Prva Juntaova hčerka (1703–1767) s priležnico Ligijo
1726 ali 1727 Džanggimboo (觀音保; umrl 1735) Princesa Šušen (1708–1784), Junsrengova šesta hčerka z njegovo drugo ženo Tanggijo
1731 Himed Dordži (齊默特多爾濟; umrl 1782) Princesa Duanrou (1714–1755), Junlujeva prva hčerka s prvo ženo Gorolo
Sebotengduoerji (色卜騰多爾濟) Junjouova sedma hčerka (1710–1742) s priležnico Li
1733 Luobocangdunduobo (羅蔔藏敦多卜) Junžijeva osma hčerka (1713–1788) s prvo ženo Žang
1734 Lalida (拉里達) JUenova prva hčerka (1706–1743) s priležnico Gorolo
Džierdi 吉爾第) Junžjeva deveta hčerka (1715–1750) s priležnico Guo
1735 Džunšibandi (郡錫班第) Jungijeva četrta hčerka (1705–1784) s priležnico Magijo
1739 Cevang Norbu (色旺諾爾布) Junlujeva šesta hčerka (1727–1790) z drugo ženo Šue
1742 ali 1743 Gumu (古穆) Druga hčerka (1727–1794) princa Junšija z drugo ženo Guvalgijo
1743 Lašinamužaer (喇錫那木扎爾) Junlujeva četrta hčerka (1723–1752) s prvo ženo Gorolo
1746 Džilalida (吉喇里達) Junžijeva štirinajsta hčerka (1725–1751) s priležnico Guo
1747 Septeng Baldžur (色布騰巴爾珠爾; umrl 1775) Princesa Hedžing (1731–1792), tretja hčerka cesarja Čianlonga s cesarico Fuco
1748 Selengdanba (色棱丹巴) Junhujeva četrta hčerka (1739–1822) s priležnico Liu
1801 Sodnamdordži (索特納木多布濟; umrl 1825) Princesa Žuangdžing (1782–1811), tretja hčerka cesarja Džjančinga s plemenito cesarsko soprogo Heju (Liugiaa) Sengge Rinčen

Cesarske soproge

  • Cesarice
    • Šiaodanven (1599–1649), Hong Tajdžijeva cesarica, mati princes Venžuang (1625–1663), Džingduan (1628–1686) in Duanžen (1634–1692)
    • Cesarica vdova Šiaožuang (1613–1688), Hong Tajdžijeva soproga, mati princes Jongmu (1629–1678), Šuhui (1632–1700), Duanšian (1633–1648) in cesarja Šunžija (1638–1661)
    • Erdeni Bumba, prva esari cesarja Šunžija
    • Alatan Čikige (1641–1718), druga cesarica cesarja Šžija
    • Šiaodžingčeng (1812–1855), plemenita soproga cesarja Daoguanga, mati Jiganga (1826–1827), Jidžija (1829–1830), princese Šouen (1831–1859) in princa Jišina (1833–1898)
  • Soproge
    • Šoukang (1599–1666), Nurhacijeva druga soproga
    • Dao (umrla 1658), soproga cesarja Šunžija
    • Šuhui (1642–1713), soproga cesarja Šunžija
    • Hui (umrla 1670), soproga cesarja Kangšija
    • Čenglian (umrla 1736), soproga cesarja Kangšija

Princese soproge

  • Prve žene
    • Hardžol (1609–1641), Hong Tajdžijeva žena in mati osmega sina (1637–1638)
    • Adžigejeva druga žena, mati Fuleheja (1629–1660), Louqina (1634–1661) in Moeršuna (rojen 1635)
    • Dorgonova žena
    • Batema (umrla 1650), Dorgonova prva žena
    • Dorgonova četrta prva žena
    • Dorgonova peta prva žena
    • Dodojeva prva žena in mati prve hčerke in princese (1634—1649)
    • Daž, Dodojeva druga prva žena in mati Duoni (1636–1661) in Duoerbo (1643–1673)
    • Duleima, Hoogejeva druga prva žena, mati Fušou (1643–1670)
    • Šosejeva druga prva žena
    • Bomubogorjeva prva žena
    • Jongžangova prva žena
  • Druge žene
    • Nurhacijeva druga žena (umrla 1644)
    • Šosejeva druga žena (umrla 1655)

Najmani

[uredi | uredi kodo]

Princa soproga

Datum Princ soprog Princesa
1714 Tuižong (推忠/推忠) Jungjoujeva prva hčerka (1696–1720 ali 1721) s prvo ženo iz klana Nara
1841 Demčugdžab (德穆楚克扎布/德穆楚克扎布; umrl 1865) Princesa Šouan (1826–1860), četrta hčerka cesarja Daoguanga s cesarico Šiaočuančeng (Niohuru)

Ojrati

[uredi | uredi kodo]

Cesarske soproge

  • Soproga
    • Ju (1730–1774), soproga cesarja Čianlonga

Onnigudi

[uredi | uredi kodo]

Princa soproga

Datum Princ soprog Princesa
1706 Cangdžin (蒼津/苍津) Princesa Venke (1687–1709), trinajsta hćerka cesarja Kangšija in plemenite žene Džingmin (Džanggija)
1716 Fučuanova šesta hčerka (1701–1732) s priležnico iz klana Nara

Tumedi

[uredi | uredi kodo]

Princ soprog

Datum Princ soprog Princesa
1802 Manibadara (瑪尼巴達喇/玛尼巴达喇; umrl 1832) Princesa Žuangdžing (1784–1811), četrta hčerka cesarja Džjačinga s cesarico Šiaošuhurui (Hitara)

Žaermangi (扎爾莽)

[uredi | uredi kodo]

Princesa soproga

  • Prva žena
    • Dorgonova tretja prva žena

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Encyclopedia Britannica. William Benton. 1973. str. 726.
  2. ↑ Igor de Rachewiltz (2015). The Secret History of the Mongols: A Mongolian Epic Chronicle of the Thirteenth Century. str. 219.
  3. ↑ Igor de Rachewiltz (2015). The Secret History of the Mongols: A Mongolian Epic Chronicle of the Thirteenth Century. str. 9.
  4. ↑ Tajna zgodovina Mongolov.
  5. ↑ Histoire des campagnes de Gengis Khan. str. 118, 123.
  6. ↑ 6,0 6,1 Humphrey & Sneath, str. 27.
  7. ↑ The Secret History of the Mongols, chapter 1, §§ 17, 21.
  8. ↑ Franke, Twitchett & Fairbank, str. 330.
  9. ↑ Kahn, str. 10.
  10. ↑ Histoire des campagnes de Gengis Khan, str. 118.
  11. ↑ https://books.google.fr/books?id=Wy5lCWdQ5noC&pg=PT41.
  12. ↑ Atwood, str. 45.
  13. ↑ Perdue, str. 487.
  14. ↑ Crossley, str. 213.
  15. ↑ Halperin, poglavje VIII.
  16. ↑ Сабитов Ж. М. (2011). "Башкирские ханы Бачман и Тура" (rusko). Сибирский сборник. Выпуск 1. Казань ed.: 63–69.
  17. ↑ Heirman & Bumbacher, str. 395.
  18. ↑ Sneath, str. 21.
  19. ↑ Humphrey & Sneath, str. 28.
  20. ↑ Weatherford, str. xv.
  21. ↑ "In Search of Sacred Names".
  22. ↑ Magnier.
  23. ↑ Pegg, str. 22.
  24. ↑ Atwood, str. 45.
  25. ↑ The Genetic Legacy of the Mongols, str. 717-721.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Atwood, C. P. Encyclopedia of Mongolia and the Mongol Empire.
  • Crossley, Pamela Kyle. A Translucent Mirror.
  • Franke, Herbert; Twitchett, Denis; Fairbank, John King. The Cambridge History of China: Alien Regimes and Border States, 907-1368.
  • "The Genetic Legacy of the Mongols". American Journal of Human Genetics, 72.
  • Halperin, Charles J. (1985). Russia and the Golden Horde: The Mongol Impact on Medieval Russian History. Indiana University Press. ISBN 0-253-20445-3. ISBN 978-0-253-20445-5.
  • Heirman, Ann; Bumbacher, Stephan Peter. The Spread of Buddhism.
  • Histoire des campagnes de Gengis Khan (in French). E. J. Brill.
  • Humphrey, Caroline; Sneath, David. The End of Nomadism?.
  • »In Search of Sacred Names«, Mongolia Today, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. junija 2007.
  • Kahn, Paul. The Secret History of the Mongols.
  • Li, Gertraude Roth. Manchu: A Textbook for Reading Documents.
  • Magnier, Mark (23. oktober 2004). »Identity Issues in Mongolia«. Los Angeles Times.
  • Pegg, Carole. Mongolian Music, Dance & Oral Narrative.
  • Perdue, Peter C. China Marches West.
  • Sneath, David. Changing Inner Mongolia: Pastoral Mongolian Society and the Chinese State.
  • Weatherford, Jack. Genghis Khan and the Making of the Modern World. Three Rivers Press.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Bordžigini&oldid=6279718«